KOLUMNA
Kolumna Tomaža Miheliča: Lekcija politikom o sodelovanju
Rogla in Pogi nista klonila pod težo kapitala, ampak sta pod pretvezo navideznega rivalstva ohranila duha solidarnosti, kar samo potrjuje njuno človeško veličino.
Odpri galerijo
Globok poklon Rogliču in Pogačarju za neverjetne predstave in lekcijo o sodelovanju FOTO: ANNE-CHRISTINE POUJOULAT/REUTERS
Slovenski fantje spet pišejo športne pravljice, bodisi na drugi strani luže pod koši ali po asfaltiranih francoskih cestah. In prav kolesarska genija sta uprizorila predstavo, ki bi nam morala biti vsem za vzgled. Primož Roglič in Tadej Pogačar premikata meje ter skrbita za zgodovinske prizore, ob katerih človeku zastaja dih. Kako je mogoče, da ima tako mala nacija na dirki vseh dirk kar dva aduta v samem vrhu in neposrednem boju za zmago, za slavni rumeni dres?! Upoštevajoč razmere v domačem kokošnjaku, kjer se prepletajo škodoželjnost, medsebojna razklanost ter neutrudljivo deljenje na naše, vaše in tiste z maše, si takšnih biserov sploh ne zaslužimo.
Fanta sta v treh tednih dokazala, da je moč sodelovati, četudi si zavezan drugemu klubu, torej si oblečen v druge barve, in to za vrtoglave zneske. Noben denar ju ne more premamiti, da bi za interese ekipe, sponzorjev in seveda osebnih prepričanj, želja, vzgibov zanemarila prijateljstvo in se na pirenejsko-alpskih vzponih poklala do krvi. Naši nesposobni politikanti so dobili brezplačni seminar o sodelovanju, bratskem spodbujanju in spoštljivosti dveh, ki bi po vseh normah morala skrbeti le za svojo rit. Toda Rogla in Pogi nista klonila pod težo kapitala, ampak sta pod pretvezo navideznega rivalstva ohranila duha solidarnosti, kar samo potrjuje njuno človeško veličino.
Takšnim junakom drugod postavljajo spomenike, po njih se poimenujejo ulice, trgi, parki, šole. Pri nas pa moraš pokrasti milijone, če želiš dobiti intervju v večernem nedeljskem terminu nacionalne televizije ali večjo podporo volilnega telesa. Samo predstavljajte si, kakšna velesila bi bili, če bi na politični parket prekopirali model slovenskega sodelovanja s francoskega Toura. Upravičeno bi lahko sanjarili o drugi Švici, tako pa kvečjemu le švicamo krvavi pot, da si lahko gospodje v kravatah polnijo trezorje in nam še naprej onesnažujejo zavest z banalnim prerekanjem o belih, rdečih, črnih, rumenih.
Verjetno ni naključje, da se kolo povezuje z nečim veličastnim, revolucionarnim, v bodočnost usmerjenim. Večmesečni mirni kolesarski protesti po Ljubljani in drugih večjih mestih so dokaz, da smo narod, ki rad poriva pedale in si želi naprej. Takisto kot to počneta Roglič in Pogačar, pri čemer so vanju uprte oči svetovne javnosti in je pritisk še toliko večji, a se ne zlomita, ampak ohranjata visok nivo profesionalizma, napojenega s pristnim tovarištvom.
Kako navdihujoče ju je spremljati, ko si dajeta zavetrje v ključnih trenutkih, se vlečeta po strmih klancih proti vrhu in z vzdignjenimi rokami prečkata ciljno črto v znak zmagoslavja. Enkrat eden, drugič drugi. Na podoben način bi se morali vesti poslanci, ministri, predsedniki, saj gre pri njihovem delu vendarle za interese vseh nas, čeprav se zdi, da odločajo zgolj o svoji prihodnosti. In ti isti nesposobneži se bodo drenjali okoli naših opevanih šampionov, ko se bosta iz Francije vrnila odeta v slavo, ter se trkali po prsih, da sta nepremagljiva tudi po njihovi zaslugi.
Fanta sta v treh tednih dokazala, da je moč sodelovati, četudi si zavezan drugemu klubu, torej si oblečen v druge barve, in to za vrtoglave zneske. Noben denar ju ne more premamiti, da bi za interese ekipe, sponzorjev in seveda osebnih prepričanj, želja, vzgibov zanemarila prijateljstvo in se na pirenejsko-alpskih vzponih poklala do krvi. Naši nesposobni politikanti so dobili brezplačni seminar o sodelovanju, bratskem spodbujanju in spoštljivosti dveh, ki bi po vseh normah morala skrbeti le za svojo rit. Toda Rogla in Pogi nista klonila pod težo kapitala, ampak sta pod pretvezo navideznega rivalstva ohranila duha solidarnosti, kar samo potrjuje njuno človeško veličino.
Takšnim junakom drugod postavljajo spomenike, po njih se poimenujejo ulice, trgi, parki, šole. Pri nas pa moraš pokrasti milijone, če želiš dobiti intervju v večernem nedeljskem terminu nacionalne televizije ali večjo podporo volilnega telesa. Samo predstavljajte si, kakšna velesila bi bili, če bi na politični parket prekopirali model slovenskega sodelovanja s francoskega Toura. Upravičeno bi lahko sanjarili o drugi Švici, tako pa kvečjemu le švicamo krvavi pot, da si lahko gospodje v kravatah polnijo trezorje in nam še naprej onesnažujejo zavest z banalnim prerekanjem o belih, rdečih, črnih, rumenih.
Verjetno ni naključje, da se kolo povezuje z nečim veličastnim, revolucionarnim, v bodočnost usmerjenim. Večmesečni mirni kolesarski protesti po Ljubljani in drugih večjih mestih so dokaz, da smo narod, ki rad poriva pedale in si želi naprej. Takisto kot to počneta Roglič in Pogačar, pri čemer so vanju uprte oči svetovne javnosti in je pritisk še toliko večji, a se ne zlomita, ampak ohranjata visok nivo profesionalizma, napojenega s pristnim tovarištvom.
Kako navdihujoče ju je spremljati, ko si dajeta zavetrje v ključnih trenutkih, se vlečeta po strmih klancih proti vrhu in z vzdignjenimi rokami prečkata ciljno črto v znak zmagoslavja. Enkrat eden, drugič drugi. Na podoben način bi se morali vesti poslanci, ministri, predsedniki, saj gre pri njihovem delu vendarle za interese vseh nas, čeprav se zdi, da odločajo zgolj o svoji prihodnosti. In ti isti nesposobneži se bodo drenjali okoli naših opevanih šampionov, ko se bosta iz Francije vrnila odeta v slavo, ter se trkali po prsih, da sta nepremagljiva tudi po njihovi zaslugi.
