NA KOŽO

Konec glasbene ere

V zbirki knjig o teh plemenitih živalih je imel tudi monografijo o naših lipicancih.
Fotografija: Simbolična fotografija. FOTO: Mavric Pivk, Delo
Odpri galerijo
Simbolična fotografija. FOTO: Mavric Pivk, Delo

Najnovejša delitev je na cepljene in necepljene, ta celo presega prav tako nezdravo, ki se je očitno ne bomo nikoli otresli, saj se prenaša vsaj na strankarske podmladke, na bele in rdeče. Vmes pa smo se delili tudi na zelo nenevarne, včasih kar zabavne pole, recimo, a piješ laško ali union, poslušaš Rolling Stonese ali Beatle.

Moj oče je cepljen, rdeče in bele zna poslati na isto, nič kaj čislano mesto, piva ne pije, kot generacija 1946 pa je v šestdesetih in sedemdesetih letih kupoval vse tuje plošče, ki so mu prišle pod roko, od Abbe do Animalsov, Janis Joplin in Pink Floydov. Pa seveda Beatlov in Rolling Stonesov. V drugi polovici osemdesetih sem začel odkrivati njegovo bogato zbirko in takoj postal fen Stonesov. V naši takratni dijaški delitvi so bili pravi rokerji, Beatli pa bolj za punce in sisije. In od vsega začetka mi je bil najbolj všeč Charlie Watts, nekaj zato, ker sem vedno fantaziral, da bi igral bobne – a, kot sem zapisal že v poprejšnjih kolumnah, žal ne premorem trohice posluha –, in nekaj zato, ker je bil tako miren, nezvezdniški, verjamem, da varen pristan, nekakšna skala za razgrajaške kolege iz benda, z Mickom Jaggerjem in Keithom Richardsom na čelu. Samo predstavljajte si: Shirley Ann Shepherd je spoznal leta 1964, še preden so Stonesi postali slavni, in z njo ostal do svoje smrti pred tremi dnevi. Vozniškega izpita ni imel, v vasici Dolton v zahodnem Devonu, kjer je živel z družino, pa je vzrejal arabske konje. V zbirki knjig o teh plemenitih živalih je imel tudi monografijo o naših lipicancih.

Wattsu sem sledil tudi zunaj Stonesov, začel poslušati jazz – čeprav svobodno improviziranega še vedno ne prenesem – in mu ploskal ob boogie-woogie štiklcih. Kotaleči se kamni so zdaj ostali trio in Charlieja nihče ne bo mogel nadomestiti. Kot je ob njegovi smrti zapisala še ena meni ljuba rokerica Joan Jett: »Bil je najelegantnejši in najbolj dostojanstven bobnar rokenrola. Igral je točno to, kar je bilo treba – nič več, nič manj. Edinstven je bil.«

Ob žalostni novici sem pobrskal po očetovi zbirki in na ves glas spustil zame najboljši komad Rolling Stonesov, Paint it black. Neke glasbene ere je konec.

Izbrano za vas

Izbrano za vas