NA KOŽO

Komentar Vesa Stojanova: Izjava

Pahorjev poskus popraviti diplomatsko škodo, ki jo je famozni non-paper povzročil Sloveniji, se je bolj ali manj izjalovil.
Fotografija: Veso Stojanov
FOTO: Leon Vidic
Odpri galerijo
Veso Stojanov FOTO: Leon Vidic

Predsednik Slovenije je bil v ponedeljek videti zadovoljen, ker naj bi mu uspelo na vrhu držav Zahodnega Balkana, kakor se zdaj po novem imenuje območje držav, nastalo iz republik nekdanje Jugoslavije, doseči vsaj to, da so se voditelji dogovorili o skupni izjavi. Katere vsebina pa je milo rečeno bolj borna. To, da Evropsko unijo pozoveš, da se »mora z bolj ambicioznim in odločnim širitvenim procesom dejavneje zavzeti za celoten Zahodni Balkan, pospešiti pridružitveni proces, ob čemer naj se upošteva posamični napredek vsake države,« se pač ne more šteti za bog ve kakšen dosežek.


Še zlasti ne, ker slovenskemu predsedniku ni uspelo popraviti škode, ki jo je v regiji povzročilo razburjenje ob tako imenovanem non-paperju o spreminjanju meja na Balkanu, ki naj bi po nekaterih navedbah nastal v glavah blizu krogov slovenskega ministrskega predsednika. Ki mu, mimogrede, »avtorstva« doslej sicer še ni uspelo prepričljivo zanikati, a kakor koli že, voditelji Zahodnega Balkana so se v ponedeljek za zaprtimi vrati kar tri ure pogovarjali, kaj narediti s Pahorjevim predlogom, da bi v skupno izjavo vključili tudi stavek o nespremenljivosti meja.

Na koncu jim to ni uspelo, tudi po zaslugi srbskega predsednika, ki je stavek o nespreminjanju meja pogojeval z dopolnilom o sprejemanju resolucij OZN, ki priznavajo celovitost Srbije. Kar pa je bilo seveda nesprejemljivo za Kosovo. In tako se je Pahorjev poskus popraviti diplomatsko škodo, ki jo je famozni non-paper povzročil Sloveniji, bolj ali manj izjalovil. Edini uspeh, ki ga je Pahor dosegel na Brdu predvčerajšnjim, je, da mu je po dolgem času za isto mizo uspelo spraviti balkanske voditelje, ki so bili na ta način prisiljeni pogovarjati se med seboj.
Foto: Borut Zivulovic Reuters
Foto: Borut Zivulovic Reuters

Ker te dni mineva ravno 30 let, odkar je začela tudi aktivno razpadati Jugoslavija, ni mogoče iti mimo podobnih sestankov, ki so jih spomladi leta 1991 uprizarjali takratni predsedniki jugoslovanskih republik. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da so tudi oni na kar petih srečanjih, kjer naj bi iznašli čarobno formulo za rešitev takratne jugoslovanske politične krize, sprejemali izjave. In samo one so ostale od njihovega sestankovanja, drugo je vse razpadlo – za nekatere na zelo krvav način. Upajmo, da se tokrat zgodovina ne bo ponovila.

Izbrano za vas

Izbrano za vas