NA KOŽO
Komentar Vesa Stojanova: Conska obramba
Vnovični pojavi žarišč v domovih za starejše, kljub vzpostavljenim conam, so morda pokazatelj, da s tovrstno obrambo morda nekaj ni v redu.
Odpri galerijo
Veso Stojanov
FOTO: Leon Vidic
Tisti, ki so kdaj aktivno igrali košarko, vedo, da v osnovi obstajata dve vrsti obrambe – mož na moža in conska obramba. Medtem ko pri prvi že samo ime pove, za kaj gre, je pri drugi vrsti pomembna obramba prostora pod košem. Slednja vrsta obrambe se v moderni košarki sicer že zelo redko uporablja – na drugi strani velike luže pa so nanjo profesionalci v NBA gledali z omalovaževanjem.
Prav dilema, za katero vrsto obrambe, če nadaljujemo s košarkarskim izrazoslovjem, naj bi se v domovih za starejše odločali pri napadu covida-19, je botrovala sedanjemu sporu med skupnostjo domov za starejše in uradniki na državnih uradih. Medtem ko na eni strani vladna stran zagovarja uvajanje con za okužene v domove, torej da bi se proti koronavirusu borili z osamitvijo okuženih in obolelih z obrambo prostora – torej v conah, označenih z različnimi barvami, je skupnost domov za starejše za bolj odločen pristop. Okuženi in oboleli starostniki naj dobijo bolnišnično zdravljenje, naj se na ta način torej zaščiti zdrave stanovalce in stanovalke in tako prepreči oblikovanje centrov okužbe s koronavirusom v domovih za ostarele.
Spor, ki je nastal, ni kakšno presenečenje. Že v prvem oziroma bolje rečeno začetnem valu epidemije covida-19 letos marca, aprila in maja se oblast ni znala prav obrniti do žarišč v domovih za ostarele, zato je tudi bilo več kot 80 odstotkov smrtnih primerov, ki so podlegli novemu koronavirusu prav tam. Čeprav na ministrstvih za zdravje in socialo vztrajajo, da je – recimo ji conska obramba – strokovno podkovana in v danih razmerah najboljši pristop, pa so po drugi strani vnovični pojavi žarišč v domovih za starejše, kljub vzpostavljenim conam, morda pokazatelj, da s tovrstno obrambo morda nekaj ni v redu.
Že spomladi smo ugotavljali, da je bila smrtnost med starejšimi v tistih evropskih državah, ki so okužene in obolele iz domov za ostarele takoj odpeljali v bolnišnično oskrbo, bistveno manjša kot v državah, ki so ravnale tako kot pri nas. Ker se je ta praksa zdaj nekajkrat ponovila tudi v sedanjem valu okužb s koronavirusom, ostaja grenak priokus, da je ljudem na oblasti pomembnejše vse drugo, življenja starejših državljanov v domovih za ostarele pa še vedno ostajajo postranskega pomena.
Prav dilema, za katero vrsto obrambe, če nadaljujemo s košarkarskim izrazoslovjem, naj bi se v domovih za starejše odločali pri napadu covida-19, je botrovala sedanjemu sporu med skupnostjo domov za starejše in uradniki na državnih uradih. Medtem ko na eni strani vladna stran zagovarja uvajanje con za okužene v domove, torej da bi se proti koronavirusu borili z osamitvijo okuženih in obolelih z obrambo prostora – torej v conah, označenih z različnimi barvami, je skupnost domov za starejše za bolj odločen pristop. Okuženi in oboleli starostniki naj dobijo bolnišnično zdravljenje, naj se na ta način torej zaščiti zdrave stanovalce in stanovalke in tako prepreči oblikovanje centrov okužbe s koronavirusom v domovih za ostarele.
Spor, ki je nastal, ni kakšno presenečenje. Že v prvem oziroma bolje rečeno začetnem valu epidemije covida-19 letos marca, aprila in maja se oblast ni znala prav obrniti do žarišč v domovih za ostarele, zato je tudi bilo več kot 80 odstotkov smrtnih primerov, ki so podlegli novemu koronavirusu prav tam. Čeprav na ministrstvih za zdravje in socialo vztrajajo, da je – recimo ji conska obramba – strokovno podkovana in v danih razmerah najboljši pristop, pa so po drugi strani vnovični pojavi žarišč v domovih za starejše, kljub vzpostavljenim conam, morda pokazatelj, da s tovrstno obrambo morda nekaj ni v redu.
Že spomladi smo ugotavljali, da je bila smrtnost med starejšimi v tistih evropskih državah, ki so okužene in obolele iz domov za ostarele takoj odpeljali v bolnišnično oskrbo, bistveno manjša kot v državah, ki so ravnale tako kot pri nas. Ker se je ta praksa zdaj nekajkrat ponovila tudi v sedanjem valu okužb s koronavirusom, ostaja grenak priokus, da je ljudem na oblasti pomembnejše vse drugo, življenja starejših državljanov v domovih za ostarele pa še vedno ostajajo postranskega pomena.
