KOLUMNA
Komentar Tomaža Miheliča: Magnifico, moj glasbeni ati
Zadnja leta so božični prazniki spet dobili smisel, saj si jih polepšam z obiskom Magnificovega koncerta.
Odpri galerijo
Zadnja leta so božični prazniki spet dobili smisel, saj si jih polepšam z obiskom Magnificovega koncerta. FOTO: TOMO BREJC
O njem bi lahko napisal knjigo, ne samo kolumno. Biti del njegove družine je čast, privilegij, največja nagrada za vsakogar, ki se ukvarja z glasbo. Letos je najino poznanstvo dočakalo polnoletnost in v tem času sem ga spoznal v vseh emotivnih stanjih. Naj zveni še tako sladkobno, kot nekakšen hvalospev, a Magnifico je na prvem mestu človekoljub, oseba z neponovljivim karakterjem in briljantnim umom.
Na slovenskem prostoru še nisem spoznal umetnika, ki bi znal tako bistro in nepreračunljivo spajati svoj življenjski nazor v družbenokritične in samoironične pesnitve. Številni kolegi se mu priklanjajo do tal in opevajo njegov opus, nekateri pa v svoji majhnosti in lažnem napuhu na skrivaj udrihajo po avtorju stoterih uspešnic, saj ne premorejo tolikšne mošnje, da bi mu svoje pomisleke zmetali v obraz. Škoda, ker bodo težko naleteli na bolj razumskega in svetovljanskega sogovornika. Sicer pa se je za soočenje z njim treba dobro pripraviti, prebrati kakšno enciklopedijo, se roditi s smislom za humor in cinizem ter se posloviti od privzgojenih predsodkov.
Največja napaka, ki jo lahko storite, je, da ga napadete z lažmi in ga izzovete na ulični način. To sem prvič in zadnjič pobližje spoznal leta 2002, ko smo Sestre slavile z zdaj že ponarodelo Samo ljubezen. Bolj kot o naši zmagi se je pisalo o incidentu s hodnikov nacionalne televizije. Namesto zasluženega aplavza in stiska roke, čeprav s figo v žepu, so se posamezniki muzali in zgražali nad tandemom treh fantov, oblečenih v stevardese, in tipu, ki o sebi poje, da je peder in čefur.
Biti tako podel in le nekaj trenutkov po slavju na pritlehen način ponižati tvoj uspeh, je uspelo Patriku Greblu. Dobesedno prosjačil je, da se krvavo usekne, saj jih ni fasal med bežnim srečanjem, temveč načrtnim provociranjem. Taka oseba, ki te brez razloga žali, razbija po vratih garderobe, da bi vpričo žene ter brata nizkotno udrihala po tebi, si zasluži eno na gobec. Česa podobnega v osemnajstih letih intenzivnega druženja z atijem, kot ga ljubkovalno kličem, nisem več zasledil, ravno nasprotno.
Od blizu sem se napajal z njegovo nežno, čustveno platjo, se učil prvin pravega kavalirja in ponotranjil zlato pravilo, da moraš ostati zvest svojemu bistvu in ne smeš prehitevati časa. Tudi o bogu sva se pogovarjala in v najinem intervjuju, iz katerega si je Vesna Milek sposodila citat za svojo oddajo Od blizu, me je prestrelil z izjavo, da po njegovem prepričanju bog obstaja, le da je vprašanje, ali je on ustvaril nas ali smo vendarle mi ustvarili njega.
On je moj Bog, ki se mu klanjam in hvaležno priznavam, da sem zaradi njega postal boljši človek. Opazovati ga med pisanjem glasbe in besedil velikih hitov je prvovrstni privilegij, saj se s tem pogrezaš v avtorjevo dušo in ga spoznaš v najbolj intimnem ustvarjalnem trenutku.
In ko nato v nabito polnih Stožicah zapoje o ljubezni, takrat veš, da si del najlepšega božiča.
Tudi letos bom ta posebni večer preživel z družino, ki sem si jo ustvaril v Ljubljani. Mami in oče v Radljah pa mi ne bosta zamerila, saj tudi onadva neskončno obožujeta edinega moškega, ki v roza obleki ne spominja na prodajalca sladoleda.
Na slovenskem prostoru še nisem spoznal umetnika, ki bi znal tako bistro in nepreračunljivo spajati svoj življenjski nazor v družbenokritične in samoironične pesnitve. Številni kolegi se mu priklanjajo do tal in opevajo njegov opus, nekateri pa v svoji majhnosti in lažnem napuhu na skrivaj udrihajo po avtorju stoterih uspešnic, saj ne premorejo tolikšne mošnje, da bi mu svoje pomisleke zmetali v obraz. Škoda, ker bodo težko naleteli na bolj razumskega in svetovljanskega sogovornika. Sicer pa se je za soočenje z njim treba dobro pripraviti, prebrati kakšno enciklopedijo, se roditi s smislom za humor in cinizem ter se posloviti od privzgojenih predsodkov.
Zadnja leta so božični prazniki spet dobili smisel, saj si jih polepšam z obiskom Magnificovega koncerta. FOTO: TOMO BREJC
Največja napaka, ki jo lahko storite, je, da ga napadete z lažmi in ga izzovete na ulični način. To sem prvič in zadnjič pobližje spoznal leta 2002, ko smo Sestre slavile z zdaj že ponarodelo Samo ljubezen. Bolj kot o naši zmagi se je pisalo o incidentu s hodnikov nacionalne televizije. Namesto zasluženega aplavza in stiska roke, čeprav s figo v žepu, so se posamezniki muzali in zgražali nad tandemom treh fantov, oblečenih v stevardese, in tipu, ki o sebi poje, da je peder in čefur.
Biti tako podel in le nekaj trenutkov po slavju na pritlehen način ponižati tvoj uspeh, je uspelo Patriku Greblu. Dobesedno prosjačil je, da se krvavo usekne, saj jih ni fasal med bežnim srečanjem, temveč načrtnim provociranjem. Taka oseba, ki te brez razloga žali, razbija po vratih garderobe, da bi vpričo žene ter brata nizkotno udrihala po tebi, si zasluži eno na gobec. Česa podobnega v osemnajstih letih intenzivnega druženja z atijem, kot ga ljubkovalno kličem, nisem več zasledil, ravno nasprotno.
Od blizu sem se napajal z njegovo nežno, čustveno platjo, se učil prvin pravega kavalirja in ponotranjil zlato pravilo, da moraš ostati zvest svojemu bistvu in ne smeš prehitevati časa. Tudi o bogu sva se pogovarjala in v najinem intervjuju, iz katerega si je Vesna Milek sposodila citat za svojo oddajo Od blizu, me je prestrelil z izjavo, da po njegovem prepričanju bog obstaja, le da je vprašanje, ali je on ustvaril nas ali smo vendarle mi ustvarili njega.
On je moj Bog, ki se mu klanjam in hvaležno priznavam, da sem zaradi njega postal boljši človek. Opazovati ga med pisanjem glasbe in besedil velikih hitov je prvovrstni privilegij, saj se s tem pogrezaš v avtorjevo dušo in ga spoznaš v najbolj intimnem ustvarjalnem trenutku.
In ko nato v nabito polnih Stožicah zapoje o ljubezni, takrat veš, da si del najlepšega božiča.
Tudi letos bom ta posebni večer preživel z družino, ki sem si jo ustvaril v Ljubljani. Mami in oče v Radljah pa mi ne bosta zamerila, saj tudi onadva neskončno obožujeta edinega moškega, ki v roza obleki ne spominja na prodajalca sladoleda.
