Komentar Tanje Jakše Gazvoda: Slovo

Ob telefonskem klicu mi je zaledenela kri v žilah. Umrl je. Težko zadržujem solze. V čustvih žalosti, ki jih od nekje zadaj kljuje tudi jeza, mi misli zbežijo v preteklost, v brezskrbno mladost, pa tudi čas, ki ga živim. In razmišljam, kako minljivo in ranljivo je naše življenje. Še dva dni nazaj sva govorila po telefonu. Takoj ko sem izvedela, da se je okužil s covidom-19, sem ga poklicala. Morala sem ga. Si ne bi oprostila, da ga ne bi vprašala, kako je. In mu namenila nekaj bodrilnih besed. Mojemu botru. Možaku, ki mi je bil vedno zgled, predvsem ko je šlo za tople človeške odnose, za občutek in pozornost za sočloveka, ki ga je negoval tudi takrat, ko bi si skrbi in pozornosti bolj kot njegov sogovornik zaslužil sam.

V najinem zadnjem klepetu sem čutila, da mu je bilo težko priznati, da se počuti slabo. Da ne more dihati. Da ga duši, da kašlja. Da ga stiska v pljučih. In da se močno boji, kaj bodo prinesli naslednji dnevi, če jih bo dočakal. Čeprav je bil najin pogovor kratek, mi je bilo pomembno, da sem ga slišala. Upala sem sicer, da bo kmalu prišel dan, da ga bom ob prvi priložnosti, ko se bom mudila v domu za ostarele, obiskala, mu stisnila roko in poklepetala z njim. Ampak čutila sem, da mi to morda ne bo dano, da se bo njegova pot končala prej. Potem pa klic. Njegovo življenje je končal virus.

Ja, doživel je lepa leta. A kljub temu se je veselil vsakega novega dne. Z veseljem in zanosom je opazoval odraščanje svojih vnukov. Še bi živel, če ne bi prišel koronavirus, ki je bil zanj usoden v vsega nekaj dneh.
Ob tem me resnično žalosti, da so v naši družbi še vedno nekateri, ki si zatiskajo oči pred resnostjo virusa, ki govorijo o zarotah, ignorirajo izsledke znanosti in se egoistično požvižgajo na ukrepe. Bi tako mislili, četudi bi umrl kdo od njihovih bližnjih?

V statistiki žrtev covida je poslej tudi ime mojega ljubega botra.