Komentar Tanje Cegnar: Prihodnost

Prihodnost je odvisna tudi od podnebnih razmer, v katerih bomo živeli. Svetovna meteorološka organizacija ocenjuje, da bo povprečna svetovna temperatura leta 2018 četrta najvišja, le v letih 2015, 2016 in 2017 je bila višja. Raven toplogrednih plinov v ozračju še vedno narašča za od 2 do 4 odstotke na leto, v zadnjih tri milijone letih ni bila tako visoka, kot je zdaj.

Dvig morske gladine za od 2 do 3 mm na leto se nadaljuje, prav tako zakisljevanje oceanov, saj so ti absorbirali četrtino antropogenih izpustov ogljikovega dioksida v minulem desetletju. Oceani se ogrevajo, ledeniki in morski led se talijo, arktično območje se ogreva dvakrat hitreje kot preostali svet, kar verjetno vpliva tudi na vzorce, ki povzročajo ekstremno vreme na severni polobli. Populacija karibujev in jelenjadi v arktični tundri se je skrčila na skoraj polovico v zadnjih dveh desetletjih.

Mednarodne organizacije so ocenile, da so vročinski valovi leta 2018 zahtevali več kot 1600 življenj, več kot 150 so jih vzeli požari v Grčiji in Kaliforniji. Suša in vročina sta močno prizadeli pridelek ponekod v Argentini, delih Evrope in Južne Afrike. Sezona tropskih ciklonov na severni polobli je bila nadpovprečna, poleg velike materialne škode so zahtevali tudi številna življenja.


Še kdo dvomi o globalnem ogrevanju? Javnost je vse bolj ozaveščena in prepoznava, da podnebne spremembe ogrožajo nas in naše potomce. Znanost je na področju podnebnih sprememb v zadnjih desetletjih izjemno napredovala, a biti slišan ni dovolj, če podatkom in opozorilom ne sledijo ukrepi na vseh ravneh. Potrebujemo dobro premišljene konkretne rešitve in opcije, da ljudje ne bodo ukrepov za blaženje podnebnih sprememb doživljali le kot omejevanja in vse višjih življenjskih stroškov. Pozivati zgolj posameznike k do okolja prijaznejšemu ravnanju še zdaleč ni dovolj. Potrebne so nove tehnologije, novi gospodarski in družbeni vzorci, učinkovitejša raba energije, opuščanje fosilnih goriv, premiki v miselnosti in vrednotah na vseh ravneh od globalne do lokalne. Vse kaže, da je spremembe v miselnosti in vrednotah na globalni ravni težje doseči kot pri posameznikih.

V začetku oktobra smo prebirali poročilo Medvladnega odbora za podnebne spremembe, ki je podkrepljeno s podatki in izračuni prinašalo motivacijo ter vlivalo upanje, da je globalno ogrevanje s skupnimi napori še mogoče omejiti na 1,5 °C in se tako izogniti najhujšim posledicam. Medijski odziv je bil velik in pričakovali smo, da bo poročilo spodbudilo svetovne voditelje k ukrepanju. Na veliki podnebni konferenci v Katovicah od 2. do 15. decembra je sodelovalo več kot 22.000 udeležencev, od tega skoraj 14.000 vladnih predstavnikov, 7000 predstavnikov teles ZN, agencij, mednarodnih organizacij in civilne družne ter več kot 1000 predstavnikov medijev.

Pozivi k spoštovanju dolgoročne dobrobiti prihodnjih generacij so se vrstili in pričakovali smo stopnjevanje obljub o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, a je žal ostalo le pri številkah Pariškega sporazuma iz leta 2015 o zmanjšanju v prvih desetih letih in že ničkolikokrat ponovljenih besedah »o nujnosti ambicioznih ciljev«. Zamujenih priložnosti in zavlačevanja na podnebnih konferencah smo že vajeni. Generalni sekretar ZN António Guterres je pozval razvite države k povečanju finančne pomoči državam v razvoju za prilagajanje na podnebne spremembe, a je ostalo le pri pogajanjih. Ideološke razlike, strateški varnostni in predvsem gospodarski interesi ter nesposobnost vzpostavitve zaupanja in solidarnosti med državami še vedno ostajajo nad skupno skrbjo za prihodnost.

Kljub povedanemu smo zadovoljni, da je bil v veliki meri dosežen glavni cilj konference. Pogajalci so dorekli večji del knjige pravil za izvajanje in nadzor nad izpolnjevanjem zavez iz Pariškega sporazuma, nekaj poglavij pa bo treba še dopolniti na podnebni konferenci v Čilu letos, saj je za začetek izvajanja Pariškega sporazuma določeno leto 2020.