NA KOŽO
Komentar Roka Tamšeta: Avtoriteta
Če upoštevaš resnično avtoriteto, neguješ lastno veličino.
Odpri galerijo
»Usoda je kaznovala moj prezir do avtoritet in me samega spremenila v eno od njih,« je misel Alberta Einsteina. S pojmom avtoritete se med drugim stalno srečujemo tudi v športu, kjer pregovorno ne sme obveljati demokracija oziroma jo velja uživati občasno in le po drobcih, sicer gre praviloma vse po zlu.
V vrhunskem športu tako in tako vladajo stroga pravila na poti do uspehov, ki edini štejejo, in kdor se jim ni pripravljen prilagoditi in jih v popolnosti upoštevati, pristane v krogu povprečnežev ali zagrizenih rekreativcev. Slačilnica v ekipnih športih je sveti kraj, medsebojni odnosi v njej so do potankosti opredeljeni, točno se ve, kdo je šef (trener oziroma selektor), kdo je vodja (kapetan), kdo so še drugi vodje, ki po svoje prispevajo uravnoteženi hierarhiji znotraj ekipe, ki skrbijo za disciplino, red, optimalno motiviranost in osredotočenost na naloge ter hkrati tudi za sproščanje, ko je to potrebno. Ko se izgubi optimalna kombinacija vsega naštetega, se v največjih težavah znajde trener – selektor brez avtoritete.
Zdaj ste že uganili, da namigujem na razvpita primera komunikacijskih šumov, ki sta ju zagodla košarkarski in nogometni zvezdnik Luka Dončić in Jan Oblak. Ali torej še nedavno someščana v Madridu priznavata avtoriteto selektorjev Radoslava Trifunovića oziroma Tomaža Kavčiča, če se jima sploh ne odzivata na telefonske klice in SMS-sporočila?
Sliši se bizarno, pobalinsko, neresno, neprofesionalno in nespoštljivo. Vse to je tudi dejansko lahko, a če ne poznamo podrobnosti njihovih medsebojnih odnosov, ne moremo soditi. Pri najstniku Dončiću se raje priklonim razlagi, da je šel v povsem nov svet lige NBA in da ga naj že zaradi tega nekaj časa pustijo pri miru.
Pri zrelejšem Oblaku, enem najboljših vratarjev na svetu, pa bi pričakoval, da brez dlake na jeziku in na štiri oči reši svoj problem s selektorjem Kavčičem. Če že ne priznava njegove avtoritete, naj si pomaga z novoimenovanim tehničnim vodjem Milivojem Novakovićem, ki je po tej plati zagotovo njegova sorodna duša. Če upoštevaš resnično avtoriteto, neguješ lastno veličino.
V vrhunskem športu tako in tako vladajo stroga pravila na poti do uspehov, ki edini štejejo, in kdor se jim ni pripravljen prilagoditi in jih v popolnosti upoštevati, pristane v krogu povprečnežev ali zagrizenih rekreativcev. Slačilnica v ekipnih športih je sveti kraj, medsebojni odnosi v njej so do potankosti opredeljeni, točno se ve, kdo je šef (trener oziroma selektor), kdo je vodja (kapetan), kdo so še drugi vodje, ki po svoje prispevajo uravnoteženi hierarhiji znotraj ekipe, ki skrbijo za disciplino, red, optimalno motiviranost in osredotočenost na naloge ter hkrati tudi za sproščanje, ko je to potrebno. Ko se izgubi optimalna kombinacija vsega naštetega, se v največjih težavah znajde trener – selektor brez avtoritete.
Zdaj ste že uganili, da namigujem na razvpita primera komunikacijskih šumov, ki sta ju zagodla košarkarski in nogometni zvezdnik Luka Dončić in Jan Oblak. Ali torej še nedavno someščana v Madridu priznavata avtoriteto selektorjev Radoslava Trifunovića oziroma Tomaža Kavčiča, če se jima sploh ne odzivata na telefonske klice in SMS-sporočila?
Če upoštevaš resnično avtoriteto, neguješ lastno veličino.
Sliši se bizarno, pobalinsko, neresno, neprofesionalno in nespoštljivo. Vse to je tudi dejansko lahko, a če ne poznamo podrobnosti njihovih medsebojnih odnosov, ne moremo soditi. Pri najstniku Dončiću se raje priklonim razlagi, da je šel v povsem nov svet lige NBA in da ga naj že zaradi tega nekaj časa pustijo pri miru.
Pri zrelejšem Oblaku, enem najboljših vratarjev na svetu, pa bi pričakoval, da brez dlake na jeziku in na štiri oči reši svoj problem s selektorjem Kavčičem. Če že ne priznava njegove avtoritete, naj si pomaga z novoimenovanim tehničnim vodjem Milivojem Novakovićem, ki je po tej plati zagotovo njegova sorodna duša. Če upoštevaš resnično avtoriteto, neguješ lastno veličino.
