Komentar Primoža Kališnika: Višinske priprave v nebesih

Težava planeta Zemlja, kadar se vrti preneumno ali prehitro ali preprosto v za nas napačno smer, je, da človek nima možnosti, da bi izstopil. To po novem uspeva z zasebnimi raketicami le bogatašem, a še ti se vrnejo nazaj.

Zemlji nihče ne uide. Na koncu.

Slovenija je en lep del tega planeta. To vemo vsi. Le redke ljudi poznam, ki bi se želeli izseliti in živeti kje drugje. Morda le prijatelja, ki pravi, da je umetnost univerzalna in da bi lahko živel kjer koli. Ker mu domovina ne pomeni nič več in nič manj kot ves ostali svet.

Moj zlati prijatelj je od nekdaj v drugem vesolju, zdi se, da je za bivanje lepše od originalnega.

Sam ostajam kmet, navezan na ta kos zelenila.

Kot večina. Kot večina tudi mislim, da sta na svetu dobro in slabo in da je slabo oblast – po slovensko –, mi pa ne razumemo pomena besede politika. In da to ni politikantstvo.

Politika? To je skrb. Skrb za skupno mizo. Za ljudi, ki ne morejo govoriti na glas. Za ceste, po katerih hodijo vsi, ne samo tisti v črnih avtomobilih. Politika je – ali bi morala biti – umetnost poslušanja. In potem delanja. Ne za aplavz, ampak za tišino, ki sledi dobremu dejanju.

Politikantstvo? To je, ko skrb zamenjaš za predstavo. Ko besede niso mostovi, ampak megla. Ko šteje vtis, ne učinek. Politikantstvo je hrup brez vsebine, govorjenje brez poslušanja. Je prazno premikanje zraka – za kamere, ne za ljudi.

Politika je, ko dvigneš smeti s ceste, tudi če niso tvoje. Politikantstvo pa, ko jih pometeš pod preprogo in skličeš tiskovno konferenco, da si jih rešil.

Odgovori, kaj v življenju, so v zdravi pameti. Od nekdaj.

Brezplačno so že dolgo v Svetem pismu, v Knjigi pregovorov.

Seveda lahko kdo reče: »Tole so nam nastavile kurbe farške!«

Žal ni res. Ti farški so včasih preveč zaposleni s samimi sabo, da bi razumeli, da je Sveto pismo berilo za ateiste, ne pa strankarska izkaznica. In da sploh ni pomembno, če ljudje kdaj stopijo v cerkev. Niti da morda nekoč pomislijo, da je kje kaj večjega kot tisto, kar poznamo.

Da je pomembno, da morda kdaj vseeno zavijejo v Sveto pismo. Za Evropejca se to preprosto spodobi.

Pregovori. To ni knjiga razlag. Bolj zbirka postaj.

Misli, ki so nastale ob branju. Včasih ob jutranji kavi, drugič pozno zvečer, ko je svet že tiho in srce lažje sliši. Besede v nadaljevanju niso gotove. So bolj vprašanja kot odgovori. In bolj iskanje kot razglasitev.

Morda te kaj vmes ustavi. Ti na kratko reče: »Poglej še enkrat.« In če se to zgodi, potem je bil ta sprehod skozi Pregovore že smiseln. Ker modrost ni hrupna. Ne nosi megafona. Je tiha. Pride kot vonj po hoji po dežju.

Zato je morda vredno prisluhniti, kaj ima vsem povedati Martin Golob, duhovnik na kolesu. Dirkalnem.

Potujoči pridigar, pravzaprav, a brez sponzorjev. Mislim, materialnih.

Kolesarji ga bodo razumeli. Ne samo zato, ker so za kolesarja višinske priprave nebesa. Opravi pa jih lahko že na poti tja, a ne … tudi če verjame le v Giro, Tour in Vuelto.

Knjiga pregovorov, torej, za nas telebane. »Človek, ki zaide s pota razuma, bo počival v zboru mrtvih.« (Pregovori 21,16)

Tukaj se ne govori o smrti, kot jo poznamo – ne gre za krsto ali pogreb. Gre za tisto tiho smrt, ki se prikrade, ko človek neha poslušati. Ko se oddalji od poti, ki jo je nosil v sebi. Pot razuma tukaj ni mišljena kot samo logika ali znanje – to je pot srca, pot vesti.

Ko s te poti zaidemo, se ne zgodi nič spektakularnega. Ne trese se nebo. Ampak nekaj v nas počasi utihne. In potem se zgodi, da človek še hodi, a več ne potuje. Da še diha, a več ne živi. Kot bi bil živ, pa vseeno v »zboru mrtvih« – skupaj s tistimi, ki so nehali iskati, ki so se vdali.

»Prevzetne oči in ošabno srce – svetilka hudobnih – je greh.« (Pregovori 21,4)

Zanimivo, da svetilka, ki naj bi kazala pot, v tem primeru ne razsvetljuje, ampak slepi. Ošabnost ni tista vrsta ponosa, ko si človek reče: To sem dobro naredil. Ne. To je tisti napuh, ki gleda druge zviška. Ki misli, da že vse ve, da nič več ne rabiš poslušat. In ko to srce zažari, ne greje – ožge.

Hudobija tukaj ni nujno nasilna. Včasih je le brezbrižna. In ta brezbrižnost do drugega, do resnice – ta postane greh. Ne zaradi Boga, ki bi bil užaljen. Saj smo napisali, da so Pregovori najbolj koristni za ateiste.

Zaradi človeka, ki postane sam sebi center vsega in pozabi, da je svet večji

»Zakladi, nabrani z lažnivim jezikom, so dih, ki se razpihne – znamke smrti.« (Pregovori 21,6)

Niso vsi zakladi zlati. In niso vsi bleščeči predmeti vredni.

Včasih kaj zelo sije samo zato, ker je bilo ukradeno luči.

Laži niso vedno velike. Lahko so male olepšave, prikrojevanja, zvijače. Ampak laž ima to čudno sposobnost, da najprej ujame tistega, ki jo izgovori.

In potem vse, kar je zgrajeno na njej, postane – dih. Ne tisti, ki daje življenje, ampak tisti, ki se razblini, še preden ga zares občutiš.

Znamke smrti niso nujno križi na pokopališču. Včasih je to praznina v očeh. Teža, ki jo nosiš, ko veš, da si šel mimo sebe.

Zato ta pregovor ne straši. Vabi. Vabi nazaj k preprostosti. K življenju, kjer je beseda – beseda. K bogastvu, ki ne meri z zlatniki, ampak z mirom.

Kogar omemba Svetega pisma izbrezumlja, se pa strinja s tistim, kar piše ostalega, naj mu bo v pomoč misel čistega slovenskega pesnika.

Naj bo naša pot vedno tista, ki se upa izgubiti, da bi se našla znova – kot pravi Kosovel, »svetloba je v nas, ne zunaj nas«. In če kdaj zaidemo, naj nas ravno ta notranja svetilka spomni, da smo še živi, (se) še iskrimo.

Ali, kot bi rekla moja stara mati, ne pusti se kurbam, nikoli.