NA KOŽO
Komentar Mihe Šimnovca: V športu dovolj svetlih zgledov
Ker očitno na slehernem koraku poslušajo, da pri nas ni videti svetle prihodnosti, jo toliko bolj zavzeto iščejo prek športa.
Odpri galerijo
Vladimir Kličko je vrsto let vladal kraljevski kategoriji. FOTO: Ruben Sprich/Reuters
Pred leti, ko so kraljevski težki kategoriji v boksu z ukrajinskima bratoma Vitalijem in Vladimirjem Kličkom ter Rusoma Aleksandrom Povjetkinom in Nikolajem Valujevom na čelu zavladali šampioni iz nekdanje Sovjetske zveze, sem povsem po naključju na enem od tujih spletnih forumov naletel na zanimivo razpravo o razlogih za nenadni zaton ameriških težkokategornikov. Po eni od teorij naj bi takšen zasuk povzročilo vidno izboljšanje življenjskega standarda v najrevnejših mestnih četrtih v ZDA, v katerih so se praviloma od zgodnjega otroštva na takšen in drugačen način kalili številni asi.
Šport, v tem primeru boks, je mnogim predstavljal edino rešilno bilko, s pomočjo katere so lahko pobegnili z ulice – v lepše življenje. Nemalo svetovnih prvakov je svoje kariere začelo na samem (družbenem) dnu, s katerega so se, že kot otroci vajeni vsega hudega, po zaslugi trdega dela povzpeli na vrh.
Ker naj bi se v določenem obdobju življenjske razmere tudi med najnižjim slojem onstran Atlantika občutno izboljšale, naj bi se večina zadovoljila s tem, kar je imela. Zaradi tega tudi ni – kakor je razmišljal eden od forumašev – pretirano iskala izhoda iz stiske prek boksa, v katerem na poti do uspehov ni bližnjic. Kriza ameriških težkokategornikov naj bi šla v tistem času na roke borcem v še zdaleč ne prav rožnatem vzhodnem delu Evrope, ki so si prizadevali z dvoboji v ringu priti do boljšega jutri. Vloženi trud se jim je največkrat bogato obrestoval.
Iz tega razmišljanja bi lahko potegnil tudi določene vzporednice z izjemnimi uspehi slovenskih športnikov. V mnogo primerih je bila njihova pot na vrh prav tako sila trnova, razmere za trening zahtevne in v primerjavi z najhujšimi tujimi nasprotniki pogosto bistveno slabše.
Toda kljub temu jih naši asi, ki trenirajo, kot kažejo številne lovorike, bolje in več kot tekmeci, premagujejo že od otroštva. Ker očitno na slehernem koraku poslušajo, da pri nas ni videti svetle prihodnosti, jo toliko bolj zavzeto iščejo prek športa, v katerem ne manjka svetlih zgledov. Takšnih, ki jim je zares uspelo ...
Ker očitno na slehernem koraku poslušajo, da pri nas ni videti svetle prihodnosti, jo toliko bolj zavzeto iščejo prek športa.
Šport, v tem primeru boks, je mnogim predstavljal edino rešilno bilko, s pomočjo katere so lahko pobegnili z ulice – v lepše življenje. Nemalo svetovnih prvakov je svoje kariere začelo na samem (družbenem) dnu, s katerega so se, že kot otroci vajeni vsega hudega, po zaslugi trdega dela povzpeli na vrh.
Ker naj bi se v določenem obdobju življenjske razmere tudi med najnižjim slojem onstran Atlantika občutno izboljšale, naj bi se večina zadovoljila s tem, kar je imela. Zaradi tega tudi ni – kakor je razmišljal eden od forumašev – pretirano iskala izhoda iz stiske prek boksa, v katerem na poti do uspehov ni bližnjic. Kriza ameriških težkokategornikov naj bi šla v tistem času na roke borcem v še zdaleč ne prav rožnatem vzhodnem delu Evrope, ki so si prizadevali z dvoboji v ringu priti do boljšega jutri. Vloženi trud se jim je največkrat bogato obrestoval.
Vladimir Kličko je vrsto let vladal kraljevski kategoriji. FOTO: Ruben Sprich/Reuters
Iz tega razmišljanja bi lahko potegnil tudi določene vzporednice z izjemnimi uspehi slovenskih športnikov. V mnogo primerih je bila njihova pot na vrh prav tako sila trnova, razmere za trening zahtevne in v primerjavi z najhujšimi tujimi nasprotniki pogosto bistveno slabše.
Toda kljub temu jih naši asi, ki trenirajo, kot kažejo številne lovorike, bolje in več kot tekmeci, premagujejo že od otroštva. Ker očitno na slehernem koraku poslušajo, da pri nas ni videti svetle prihodnosti, jo toliko bolj zavzeto iščejo prek športa, v katerem ne manjka svetlih zgledov. Takšnih, ki jim je zares uspelo ...
