NA KOŽO
Komentar Mihe Šimnovca: Fabi
Zagotovo na tem svetu ni prav veliko trenerjev, ki se lahko na olimpijskih igrah pohvalijo s tako imenitno serijo uspehov, kakršne niza Marjan Fabjan.
Odpri galerijo
FOTO: Jože Suhadolnik/delo
Ko Marjan Fabjan v tujini, kjer imajo judoisti priprave ali tekmovanje, vstopi v dvorano, se mu bolj ali manj vsi po vrsti klanjajo. Na Japonskem, od koder izvira mehka pot, kar v dobesednem prevodu pomeni judo, je to normalen način pozdravljanja in obenem izkazovanja spoštovanja. In tega celjski trener zlasti v tujih krogih uživa zares ogromno. Kdor je že bil kdaj na katerem od turnirjev, se je lahko o tem prepričal na lastne oči.
Uspehi, ki jih Fabjan s svojimi judoisti in predvsem judoistkami v absolutni konkurenci dosega že dve desetletji, so res težko verjetni in vredni vsega spoštovanja. Čudijo se jim pravzaprav vsi, ki se vsaj malo spoznajo na (ta) šport. Ne morejo verjeti, kako lahko iz tako majhne baze, kakršno ima na voljo v Sloveniji, leto za letom ustvarja takšne šampion(k)e.
Na olimpijskih igrah v Tokiu, na katere se je skozi zahtevne mednarodne kvalifikacije uvrstilo skoraj 400 judoistov in judoistk iz 128 držav (!), je 63-letni Celjan do srebrne kolajne v polsrednji kategoriji popeljal Tino Trstenjak in tako kot trener zaokrožil kolekcijo slovenskih judoističnih žlahtnih kovin na največji športni prireditvi. To je bilo že šesto olimpijsko odličje, ki se ga je veselil s svojimi varovankami, prvo srebrno, po zlatih lovorikah Urške Žolnir (London 2012) in Tine Trstenjak (Rio de Janeiro 2016) ter bronastih kolajnah Žolnirjeve v Atenah 2004, Lucije Polavder v Pekingu 2008 in Ane Velenšek v Riu.
Vsega občudovanja vreden je tudi dolgoletni niz osvajanja kolajn neustrašnih Slovenk pod Fabjanovim vodstvom. Olimpijske igre v Tokiu, ki se bodo vpisale kot najuspešnejše v zgodovino našega športa, so namreč že pete zaporedne, na katerih so judoistke iz kluba Z'dežele Sankaku zablestele z vsaj eno uvrstitvijo na zmagovalni oder. Zagotovo na tem svetu ni prav veliko strokovnjakov, ki se lahko pohvalijo s tako imenitno serijo uspehov. In to s športnicami, nad katerimi bedi že vse od otroštva.
Fabi, kakor ga tudi kličejo, je po žlahtnih kovinah že zdavnaj prekosil vse trenerje v Sloveniji. Že zdaj bi si zaslužil častno mesto v našem športu. In vse spoštovanje. Kakor v tujini, kjer ga nemalokrat cenijo bistveno bolj kot pri nas ...
Zagotovo na tem svetu ni prav veliko trenerjev, ki se lahko na olimpijskih igrah pohvalijo s tako imenitno serijo uspehov, kakršne niza Marjan Fabjan.
Uspehi, ki jih Fabjan s svojimi judoisti in predvsem judoistkami v absolutni konkurenci dosega že dve desetletji, so res težko verjetni in vredni vsega spoštovanja. Čudijo se jim pravzaprav vsi, ki se vsaj malo spoznajo na (ta) šport. Ne morejo verjeti, kako lahko iz tako majhne baze, kakršno ima na voljo v Sloveniji, leto za letom ustvarja takšne šampion(k)e.
Na olimpijskih igrah v Tokiu, na katere se je skozi zahtevne mednarodne kvalifikacije uvrstilo skoraj 400 judoistov in judoistk iz 128 držav (!), je 63-letni Celjan do srebrne kolajne v polsrednji kategoriji popeljal Tino Trstenjak in tako kot trener zaokrožil kolekcijo slovenskih judoističnih žlahtnih kovin na največji športni prireditvi. To je bilo že šesto olimpijsko odličje, ki se ga je veselil s svojimi varovankami, prvo srebrno, po zlatih lovorikah Urške Žolnir (London 2012) in Tine Trstenjak (Rio de Janeiro 2016) ter bronastih kolajnah Žolnirjeve v Atenah 2004, Lucije Polavder v Pekingu 2008 in Ane Velenšek v Riu.
FOTO: Jože Suhadolnik/delo
Vsega občudovanja vreden je tudi dolgoletni niz osvajanja kolajn neustrašnih Slovenk pod Fabjanovim vodstvom. Olimpijske igre v Tokiu, ki se bodo vpisale kot najuspešnejše v zgodovino našega športa, so namreč že pete zaporedne, na katerih so judoistke iz kluba Z'dežele Sankaku zablestele z vsaj eno uvrstitvijo na zmagovalni oder. Zagotovo na tem svetu ni prav veliko strokovnjakov, ki se lahko pohvalijo s tako imenitno serijo uspehov. In to s športnicami, nad katerimi bedi že vse od otroštva.
Fabi, kakor ga tudi kličejo, je po žlahtnih kovinah že zdavnaj prekosil vse trenerje v Sloveniji. Že zdaj bi si zaslužil častno mesto v našem športu. In vse spoštovanje. Kakor v tujini, kjer ga nemalokrat cenijo bistveno bolj kot pri nas ...
