NA KOŽO
Komentar Mateja Lahovnika: Smučišča odpreti ali zapreti?
Na smučiščih je običajno precej manj gneče kot pa za šankom v kočah ob njih
Odpri galerijo
Odpreti ali zapreti smučišča, to je zdaj vprašanje, ki deli Evropsko unijo. Italijanski premier Conte predlaga, da vse sosednje države solidarno zaprejo smučišča, da se korona ne bi širila od tam. Predlog sta takoj podprli Nemčija in Francija. Zaprtje pričakovano podpirata tudi Belgija in Danska, kjer seveda tako ali tako nimajo domače smučarske sezone. Vedno je pač najlažje koprive trgati s tujimi rokami.
Močno pa zaprtju smučišč nasprotuje Avstrija, čeprav se je prav iz njihovega Ischgla februarja korona razširila po vsej državi. Smučarska sezona je za Avstrijo skoraj tako pomembna kot poletna za Hrvaško. Odločitev severnih sosedov bo tako ali drugače vplivala tudi na nas. Če bodo imeli Avstrijci smučišča odprta, je namreč vprašanje, ali jih ima smisel zapirati pri nas, ker bo veliko naših smučarjev tako ali tako odšlo v Avstrijo.
Po drugi strani vsi vemo, da ni problem smučanje. Na smučišču ne bo težko zagotoviti varnih protikoronskih pogojev za smučanje. Glavna težava je dogajanje ob smučišču tako v barih kot zasebnih kočah. Na smučiščih je namreč običajno precej manj gneče kot pa za šankom v kočah ob njih. Prav »šank rekreacija« v zasebnih kočah, povezana z zasebnimi druženji in zabavami, je lahko največji zdravstveni problem. Po šilcu, dveh ali treh namreč epidemiološke zavore druženja hitro popustijo, tako da so smučarska središča že zaradi tega lahko potencialno velik vir okužb.
Pri nas so še vedno velik problem zasebna druženja ob različnih praznovanjih. Po trgatvah in martinovanjih je število okužb naraslo.
V Postojni pa je bil nenaden skok okužb celo posledica sedmine, ki je očitno po pogrebu niso želeli izpustiti. V Ljubljani so policisti celo odkrili gostinski lokal, kjer so na črno točili pijačo, gosti pa so se skrili kar v skladišče. Ti primeri kažejo, da je problem samonadzor in nepripravljenost stopiti iz cone udobja ter upoštevati priporočila zdravstvene stroke. Če bi vsi upoštevali priporočila in ukrepe, se virus ne bi širil, in potem tudi dileme, ali naj bodo smučišča odprta, ne bi bilo.
Na smučiščih je običajno precej manj gneče kot pa za šankom v kočah ob njih.
Močno pa zaprtju smučišč nasprotuje Avstrija, čeprav se je prav iz njihovega Ischgla februarja korona razširila po vsej državi. Smučarska sezona je za Avstrijo skoraj tako pomembna kot poletna za Hrvaško. Odločitev severnih sosedov bo tako ali drugače vplivala tudi na nas. Če bodo imeli Avstrijci smučišča odprta, je namreč vprašanje, ali jih ima smisel zapirati pri nas, ker bo veliko naših smučarjev tako ali tako odšlo v Avstrijo.
Po drugi strani vsi vemo, da ni problem smučanje. Na smučišču ne bo težko zagotoviti varnih protikoronskih pogojev za smučanje. Glavna težava je dogajanje ob smučišču tako v barih kot zasebnih kočah. Na smučiščih je namreč običajno precej manj gneče kot pa za šankom v kočah ob njih. Prav »šank rekreacija« v zasebnih kočah, povezana z zasebnimi druženji in zabavami, je lahko največji zdravstveni problem. Po šilcu, dveh ali treh namreč epidemiološke zavore druženja hitro popustijo, tako da so smučarska središča že zaradi tega lahko potencialno velik vir okužb.
Pri nas so še vedno velik problem zasebna druženja ob različnih praznovanjih. Po trgatvah in martinovanjih je število okužb naraslo.
V Postojni pa je bil nenaden skok okužb celo posledica sedmine, ki je očitno po pogrebu niso želeli izpustiti. V Ljubljani so policisti celo odkrili gostinski lokal, kjer so na črno točili pijačo, gosti pa so se skrili kar v skladišče. Ti primeri kažejo, da je problem samonadzor in nepripravljenost stopiti iz cone udobja ter upoštevati priporočila zdravstvene stroke. Če bi vsi upoštevali priporočila in ukrepe, se virus ne bi širil, in potem tudi dileme, ali naj bodo smučišča odprta, ne bi bilo.
