Komentar Mateja Lahovnika: Jamranje

Pred leti je Miro Cerar kot predsednik vlade na tiskovno konferenco prinesel tablico »Slovenec sem, ne jamram, iščem rešitve«. V malo ponesrečenem nastopu je želel vse motivirati, da bi skupaj iskali rešitve, in ne samo jamrali. Pri nas namreč prepogosto vsi vse vedo, kaj je narobe, ampak rešitve, kako težavo odpraviti, marsikdo sploh ni pripravljen iskati, še posebno ne, če je za to potreben osebni napor.


Vsi se strinjamo, da je epidemijo treba čim prej ustaviti, toda ko pridemo do točke, da je treba za to tudi nekaj žrtvovati ali se čemu odpovedati, se začne odpor. V teh kriznih časih se zdi, kakor da sta jamranje in pritoževanje nad vsem postali nacionalni šport. Ene moti policijska ura, ker kakor močno posega v osebno svobodo, druge maske, ker se kakor težko diha, tretje testiranja, četrti se ne bi cepili, za ene pa je itak vlada kriva za vse, pa naj gre za virus, slabo vreme ali njihovo razpoloženje.

Preden je vlada začela sproščati ukrepe, je bilo največji vir nezadovoljstva zaprtje javnega življenja. Takoj ko se je začelo kontrolirano sproščati, je bil problem, kaj in kako. Eni bi vse otroke v šolah od vrtca do univerze, drugi so proti in opozarjajo, da imajo otroci doma tudi ranljive člane družine, ki še niso cepljeni. Podjetniki v storitvenih dejavnostih po eni strani želijo, da bi se vse odprlo, in so pripravljeni sprejeti vse zaščitne ukrepe.

Takoj ko NIJZ te ukrepe objavi, pa je ogenj v strehi, da tako pač ne morejo delati, in so mnogi še naprej raje zaprti. Ob odločitvi Nemčije o podaljšanju zaprtja do marca so protesti pri nas, da vlada premalo in prepočasi sprošča, še bolj bizarni. Tisti, ki najbolj vpijejo, kako so omejitveni zdravstveni ukrepi nepotrebni, in jih veselo kršijo, pa bodo najbolj glasni tudi, če začne zaradi kršenja ukrepov število okužb spet naraščati.

Namesto da bi se vsak vprašal, kaj lahko naredi za to, da se število okužb zmanjša, imamo v državi več tisoč google epidemiologov, ki mislijo, da o virusu vse vedo. Nekateri še vedno živijo v iluziji, da lahko ustavimo virus, ne da bi spremenili svoje obnašanje. Žal ne gre in marsikaj tudi po koncu epidemije ne bo tako, kot je bilo.