NA EKS
Komentar Mateja Fišerja: Laibach Kunst
Mladi nimajo vzora, da je pametno kupiti sliko, ker je to lahko tudi dobra naložba.
Odpri galerijo
Gre za neke vrste veliki povratni marš. FOTO: Matej Fišer
Velika vrnitev, bi lahko rekli, če celotno zgodbo nekoliko poenostavimo. Laibach Kunst je tokrat osrednja tema galerije P74, ki se ji je kot edini iz Slovenije uspelo prebiti skozi selekcijo dunajskega sejma sodobne umetnosti Viennacontemporary. Da je Dunaj pomembno središče za likovno umetnost, je znano že od nekdaj.
To, na videz zaspano mesto, ki živi na zgodbah preteklosti in tisočkrat prežvečenih življenjepisih vsakega od Habsburžanov, je videti kot klobuk enega od njihovih številnih kočijažev, prežvečen in vedno znova popravljen, da bi deloval kot nov. Skratka, predbožični Dunaj in tisti, ki nam ga predstavlja Martin Krpan, sta ena dimenzija tega mesta. Druga, zanimiva, je zmožnost, da se vedno znova nekje in na neki način postavi v center. Center Evrope.
Sejem Viennacontemporary ima prav te ambicije. Postati eden najpomembnejših umetniških sejmov v Evropi in na svetu. Gre za ambiciozen cilj, vendar organizatorjem to nekako tudi uspeva. Vsako leto se za korak približajo popularni top 5 ali top 10 najpomembnejšim v tem segmentu. Še vedno izkoriščajo pozicijo med vzhodom in zahodom, ki jo je Berlin na tem področju baje začel izgubljati.
Letos je bilo po nekaterih podatkih prijavljenih več kot 300 galerij, na sejem se jih je uvrstilo 118. Galerije prihajajo iz 27 držav in predstavljajo več kot štiristo umetnikov. Tudi če nimamo namena nič kupiti, je ta sejem zanimiv, ker na enem mestu vidimo izbor kakovostne sodobne likovne umetnosti. Pred leti je bilo na sejmu nekaj več galerij iz Slovenije, tokrat žal zgolj ena. Glede na stanje likovne scene doma bi vsekakor pričakovali, da so ambicije na tem področju nekoliko višje, tako galeristov kot umetnikov samih.
Dejstvo je, da je domači trg izjemno majhen, lahko bi rekli celo premajhen, da bi mu uspelo samemu pojesti vse, kar se skuha v domačih ateljejih. Tokrat naše barve spet branijo Laibach Kunst. Gre za neke vrste veliki povratni marš. Laibach Kunst, ki so v začetku osemdesetih postavili temelje temu, kar je pozneje pomenilo izvoz slovenske umetnosti na zahod. Gnezdo, iz katerega so vzleteli tudi drugi umetniki in tista sila, ki je odpirala vrata galerij drugod.
Če dunajski organizatorji poleg težkega rukzaka tradicije še vedno najdejo moč in voljo za nove izzive, da se tako rekoč iz nič ponovno postavijo na zemljevid, je čudno, da v domačih logih ni te moči, volje in predvsem ambicije, da se prestopi Karavanke. Res je, da nimamo težkega rukzaka tradicije, predvsem pa nimamo trga. Tistega trga, ki bi se razvil neodvisno od aktualnih političnih razmer.
Nekoč so likovno umetnost kupovale predvsem tako imenovane državne firme, ki so generirale navidezni trg, na katerega je bila vezana celotna scena od umetnikov, kritikov in galeristov. Ta sistem je deloval in v nekaterih trenutkih je deloval zelo dobro. Vendar je bil, kot je videti danes, pomanjkljiv v dveh segmentih.
Na eni strani mu ni uspelo formirati segmenta profesionalnih trgovcev z umetniškimi deli, ki bi bili vpeti v širši vsaj evropski prostor, in poznati preference zasebnih in institucionalnih kupcev zunaj naših meja, na drugi pa mu ni uspelo formirati zasebnih kupcev, zbirateljev, tistih vdov po industrialcu ali privatniku, ki jih srečujemo s psički dopoldne v kavarnah in butikih. Ni mu uspelo kreirati senzibilnosti za likovno umetnost med tistimi ljudmi, ki si to lahko privoščijo.
Tako mladi nimajo vzora, da je pametno kupiti sliko, ker je to lahko tudi dobra naložba. Vendar imajo v nekem pogledu nekupci tudi svoj prav, ko trdijo, da nakup likovne umetnosti ni nujno dobra naložba. Predvsem pri umetnikih, ki niso vpeti v širši prostor, ki nimajo preverjene cene v tem prostoru in posledično ni povratne zanke in argumenta, zakaj naj bi bili dobra naložba.
Osemdeseta, ki so jo začeli prav Laibach Kunst, tisti, ki so s svojimi deli slekli hlače tako politiki kot marsikomu drugemu, so napovedovala drugačen razvoj scene. Kazalo je, da bo domači prostor delovanja postala Evropa. Viennacontemporary, kot kaže, poleg kakovostne produkcije privabi tudi prave kupce, tudi tiste posameznike, ki skrbijo za velike zbirke, kot je nemški T-Mobile in drugi. Posamezne slike Laibach Kunst so na voljo tudi za ceno 100.000 evrov. Kot kaže, nekdo to našo umetnost vseeno ceni.
To, na videz zaspano mesto, ki živi na zgodbah preteklosti in tisočkrat prežvečenih življenjepisih vsakega od Habsburžanov, je videti kot klobuk enega od njihovih številnih kočijažev, prežvečen in vedno znova popravljen, da bi deloval kot nov. Skratka, predbožični Dunaj in tisti, ki nam ga predstavlja Martin Krpan, sta ena dimenzija tega mesta. Druga, zanimiva, je zmožnost, da se vedno znova nekje in na neki način postavi v center. Center Evrope.
Sejem Viennacontemporary ima prav te ambicije. Postati eden najpomembnejših umetniških sejmov v Evropi in na svetu. Gre za ambiciozen cilj, vendar organizatorjem to nekako tudi uspeva. Vsako leto se za korak približajo popularni top 5 ali top 10 najpomembnejšim v tem segmentu. Še vedno izkoriščajo pozicijo med vzhodom in zahodom, ki jo je Berlin na tem področju baje začel izgubljati.
Letos je bilo po nekaterih podatkih prijavljenih več kot 300 galerij, na sejem se jih je uvrstilo 118. Galerije prihajajo iz 27 držav in predstavljajo več kot štiristo umetnikov. Tudi če nimamo namena nič kupiti, je ta sejem zanimiv, ker na enem mestu vidimo izbor kakovostne sodobne likovne umetnosti. Pred leti je bilo na sejmu nekaj več galerij iz Slovenije, tokrat žal zgolj ena. Glede na stanje likovne scene doma bi vsekakor pričakovali, da so ambicije na tem področju nekoliko višje, tako galeristov kot umetnikov samih.
Dejstvo je, da je domači trg izjemno majhen, lahko bi rekli celo premajhen, da bi mu uspelo samemu pojesti vse, kar se skuha v domačih ateljejih. Tokrat naše barve spet branijo Laibach Kunst. Gre za neke vrste veliki povratni marš. Laibach Kunst, ki so v začetku osemdesetih postavili temelje temu, kar je pozneje pomenilo izvoz slovenske umetnosti na zahod. Gnezdo, iz katerega so vzleteli tudi drugi umetniki in tista sila, ki je odpirala vrata galerij drugod.
Če dunajski organizatorji poleg težkega rukzaka tradicije še vedno najdejo moč in voljo za nove izzive, da se tako rekoč iz nič ponovno postavijo na zemljevid, je čudno, da v domačih logih ni te moči, volje in predvsem ambicije, da se prestopi Karavanke. Res je, da nimamo težkega rukzaka tradicije, predvsem pa nimamo trga. Tistega trga, ki bi se razvil neodvisno od aktualnih političnih razmer.
Nekoč so likovno umetnost kupovale predvsem tako imenovane državne firme, ki so generirale navidezni trg, na katerega je bila vezana celotna scena od umetnikov, kritikov in galeristov. Ta sistem je deloval in v nekaterih trenutkih je deloval zelo dobro. Vendar je bil, kot je videti danes, pomanjkljiv v dveh segmentih.
Na eni strani mu ni uspelo formirati segmenta profesionalnih trgovcev z umetniškimi deli, ki bi bili vpeti v širši vsaj evropski prostor, in poznati preference zasebnih in institucionalnih kupcev zunaj naših meja, na drugi pa mu ni uspelo formirati zasebnih kupcev, zbirateljev, tistih vdov po industrialcu ali privatniku, ki jih srečujemo s psički dopoldne v kavarnah in butikih. Ni mu uspelo kreirati senzibilnosti za likovno umetnost med tistimi ljudmi, ki si to lahko privoščijo.
Mladi nimajo vzora, da je pametno kupiti sliko, ker je to lahko tudi dobra naložba.
Tako mladi nimajo vzora, da je pametno kupiti sliko, ker je to lahko tudi dobra naložba. Vendar imajo v nekem pogledu nekupci tudi svoj prav, ko trdijo, da nakup likovne umetnosti ni nujno dobra naložba. Predvsem pri umetnikih, ki niso vpeti v širši prostor, ki nimajo preverjene cene v tem prostoru in posledično ni povratne zanke in argumenta, zakaj naj bi bili dobra naložba.
Osemdeseta, ki so jo začeli prav Laibach Kunst, tisti, ki so s svojimi deli slekli hlače tako politiki kot marsikomu drugemu, so napovedovala drugačen razvoj scene. Kazalo je, da bo domači prostor delovanja postala Evropa. Viennacontemporary, kot kaže, poleg kakovostne produkcije privabi tudi prave kupce, tudi tiste posameznike, ki skrbijo za velike zbirke, kot je nemški T-Mobile in drugi. Posamezne slike Laibach Kunst so na voljo tudi za ceno 100.000 evrov. Kot kaže, nekdo to našo umetnost vseeno ceni.
