NA KOŽO
Komentar Marka Uršiča: Tiha voda bregove dere
Savšek je bil vedno iskren, osredotočen na brzice, tudi z besedami ni potegnil pištole iz toka.
Odpri galerijo
Ljubljana, 17.08.2012, sportni novinar Marko Ursic. Foto: Marko Feist
Narava športov na olimpijskih igrah je seveda različna. Nekateri prihajajo iz zgodovinske bojevniške in lovske tradicije, kot so sabljanje, lokostrelstvo in streljanje, drugi se dotikajo živalskega sveta s plemenitimi konji. Na disciplino slalom na divjih vodah so leteli očitki, da je taborniški šport, a ravno ta povezanost z naravo je kajakaštvu in kanuizmu dala dodaten čar. Povezanost z naravo? Tako je, ko se tekmuje na naravnih progah, moderna umetna divjevodaška središča so le še en primer urbanega ustvarjanja življenjske podobe, ki vse spravlja na računalniško in digitalno raven.
Računalniški in digitalen pa ni Benjamin Savšek. Vedno je bil iskren, osredotočen na svojo kanuistično nalogo na brzicah, tudi z besedami ni potegnil pištole iz toka, kot to zna storiti kajakaš Peter Kauzer. Savšek je zdaj pri 34 letih lahko popolnoma miren in se do konca športne poti razbremenjen še okiti s kakšnim odličjem na velikih tekmovanjih. Naslovu svetovnega prvaka in trem posamičnim evropskim je namreč zdaj dodal tudi olimpijsko zlato. Kanu je njegovo življenje, usoda, saj je tudi sosedstvo s tacensko progo pod Šmarno goro vplivalo, da je prijel veslo v roke. Tu pa smo tudi pri že tistem omenjenem naravnem boju z divjo vodo, ki brazda skozi športna in zasebna življenja.
Tokovi so vedno prisotni na življenjski poti, Beni Savšek je krmaril v skladju in neskladju z njimi. Nikoli ni dajal bombastičnih izjav, svoje je vedno povedal na divjevodaški progi. Kako že pravijo? Tiha voda bregove dere, takšen je novi olimpijski prvak, prvi slovenski v slalomu na brzicah. Andraž Vehovar in Peter Kauzer sta se srebrno ožlahtnila v kajaku, zlata krona je prišla v kanuju. Ob tem, to vemo že zelo dolgo časa, pa je prav sramotno, da na robu Ljubljane še vedno stoji zastarelo središče za divjevodaški šport. Če smo že omenili računalniško in digitalno sodobno življenje, manjka tista človeška iskrica in pika na i.
Zdaj se vse gleda skozi dobičkonosnost in finančno opravičljivost, a tradicija, denimo v Tacnu, naj bi še vedno nekaj veljala. Današnji svet je pač izgubil kompas.
Savšek je bil vedno iskren, osredotočen na brzice, tudi z besedami ni potegnil pištole iz toka.
Računalniški in digitalen pa ni Benjamin Savšek. Vedno je bil iskren, osredotočen na svojo kanuistično nalogo na brzicah, tudi z besedami ni potegnil pištole iz toka, kot to zna storiti kajakaš Peter Kauzer. Savšek je zdaj pri 34 letih lahko popolnoma miren in se do konca športne poti razbremenjen še okiti s kakšnim odličjem na velikih tekmovanjih. Naslovu svetovnega prvaka in trem posamičnim evropskim je namreč zdaj dodal tudi olimpijsko zlato. Kanu je njegovo življenje, usoda, saj je tudi sosedstvo s tacensko progo pod Šmarno goro vplivalo, da je prijel veslo v roke. Tu pa smo tudi pri že tistem omenjenem naravnem boju z divjo vodo, ki brazda skozi športna in zasebna življenja.
Tokovi so vedno prisotni na življenjski poti, Beni Savšek je krmaril v skladju in neskladju z njimi. Nikoli ni dajal bombastičnih izjav, svoje je vedno povedal na divjevodaški progi. Kako že pravijo? Tiha voda bregove dere, takšen je novi olimpijski prvak, prvi slovenski v slalomu na brzicah. Andraž Vehovar in Peter Kauzer sta se srebrno ožlahtnila v kajaku, zlata krona je prišla v kanuju. Ob tem, to vemo že zelo dolgo časa, pa je prav sramotno, da na robu Ljubljane še vedno stoji zastarelo središče za divjevodaški šport. Če smo že omenili računalniško in digitalno sodobno življenje, manjka tista človeška iskrica in pika na i.
FOTO: Stoyan Nenov Reuters
Zdaj se vse gleda skozi dobičkonosnost in finančno opravičljivost, a tradicija, denimo v Tacnu, naj bi še vedno nekaj veljala. Današnji svet je pač izgubil kompas.
