Komentar Marka Uršiča: Prodaja sveta, ki ga ni
Pred nekaj dnevi sem si ogledal film, v katerem tip prostitutki pravi, da prodaja ljubezen, ki je nima. Točno tako! V današnjem svetu mnogi prodajajo to, česar v resnici ne premorejo. Seveda tudi v politiki in športu. Danes se bo slovesno razglasilo najboljšega slovenskega športnika in športnico za leto 2022, izbira, to osebno že poznamo, pa je nekaterim športnim novinarjem privzdignila obrvi. Slovenski športni novinarji namreč v poklicno in zasebno ospredje postavljajo posameznike in posameznice iz »svojih« športov, torej tistih, o katerih poročajo v medijih. Ne moreš pa prodajati nekaj, česar nimaš. Če nekdo v določenem letu največjega športnega tekmovanja na svetu kljub udeležbi ne postane olimpijski medaljist, se tega na športnem trgu ne more prodati kot velik uspeh. In nasprotno, če posameznik na OI, primer letošnje zimske igre v Pekingu, osvoji odličje, pa četudi je to v kakšnem za druge »malem« zimskem športu, je to izjemen dosežek. Tako je tudi v politiki, prodaja se nekaj, česar ni. Oziroma je konstrukt globalnega kapitalizma. Slovenski športni novinarji imajo svojo propagandno mašinerijo, skupaj z navijaško obstaja tudi tista medijska pri najbolj pomembni postranski stvari na svetu, nogometu. Iz dneva v dan in do nezavesti se omenja Neymarja, Lionela Messija, Cristiana Ronalda ... Propaganda je tudi kriva, da Robert Lewandowski v lanskem letu ni dobil prestižne nagrade zlata žoga, čeprav si jo je popolnoma zaslužil, temveč je ta romala v Messijeve roke. Umetniški vtis v povezavi z mojstrstvom in vrhunskostjo je seveda subjektiven pojem, a pri kriterijih za »ocenjevanje« ne gre spregledati objektivnih iztočnic, tudi denimo tistih rezultatskih. Nogomet in vera sta v Argentini, in seveda po vsej Južni Ameriki, tako ali tako politično orožje, da je po dolgih desetletjih desničarskih vlad in vojaških diktatur nekaterim vsega tega zadosti, pa priča naslednje. Za predsednika Čila je bil izvoljen Gabriel Borić, je hrvaškega rodu, iz levičarske stranke Socialna konvergenca, za tistega Kolumbije pa Gustavo Petro, ta je bil svojčas celo gverilski borec.
