NA EKS
Komentar Marjana Bauerja: Prvi slovenski influencer
K branju časnikov smo pritegnili ljudi, ki do takrat niso brali ničesar.
Odpri galerijo
FOTO:
Brez pomislekov in zavor lahko rečem, da je bil časnik Slovenske novice prvi in največji slovenski influencer, vplivnež. Ko so slovenski tržniki in raziskovalci medijev začeli meriti dosege tiskanih edicij, je bilo ugotovljeno, da ta tabloid, ki je že sijal na slovenskem nebu, vsak dan vzame v roke več kot 400.000 bralcev. Ko so raziskavo poenotili, so Novice še vedno imele več kot 300.000 bralcev (sledilcev) na dan, sobota pa je bila ob nakladi 140.000 izvodov itak nespodobna.
Če se poigramo s številkami, to praktično pomeni, da je vsak Slovenec dvakrat na teden bral Slovenske novice. Kaj bi morala storiti današnja influencerka ali influencer, da bi se dotaknila teh številk? Morda bi zadostovalo, če bi z ljubljanskega Nebotičnika skočila tja v Ljubljanico in plavala do Vrhnike in nazaj.
A vsaka pot k zvezdam je trnova in blatna. Spominjam se, kako so me pred nekim davnim božičem poklicali iz Ljubljane in vprašali, ali ne bi zapustil Novega mesta in v prestolnici prevzel urejanja novega, zelo slovenskega časnika. Žena je komentirala, da z nabiranjem dolenjskih jurčkov ne bom naredil kariere, in tudi sin se je odpravljal študirat v belo mesto. Rekel sem ja, pridem. Slovenske novice so imele takrat 17.000 izvodov naklade v padanju. Na današnjem trgu tiskanih medijev to še ni pogreb, a takrat so bili drugi časi. Nova, samostojna država, evropski Benjamin, nič ni bilo nemogoče. Hitreje, višje, dlje. Dobro je bilo tudi, da so v ekipo Slovenskih novic novinarje pošiljali tako za nagrado kot za kazen. Radi smo bili kaznjenci, to motivira. Sledili sta dve peklenski leti.
Naklada ni padala. Gospo Metko, kraljico številk v naši matični hiši Delo, sem vprašal, kdaj bomo rentabilni. Pri 28.000 prodane naklade. Mi zgazimo to številko, Metka 35.000, pa 38.000. Ujeli smo se pri 42.000, potem je šlo strmo navzgor, ustavilo se je pri 93.000 prodane naklade na dan, vse dni v letu. Poskušala je tudi konkurenca, a brez uspeha. Slovenske novice so z manj kot 30 zaposlenimi in stotnijo zunanjih sodelavcev postale tiskarna denarja hiše Delo. Res pa je tudi, da je našo tolpo izobčencev krepil zelo bogat fond dodatnega nagrajevanja.
Vse lepo in prav, a mislim, da je največji dosežek tabloida Slovenske novice neizpodbitno dejstvo, da smo k branju časnikov pritegnili ljudi, ki do takrat niso brali ničesar. Teh je bilo veliko. Vendar miza, h kateri jih vabiš, ne sme biti prazna. Vsebine morajo biti prijazne, a tudi radikalne, bralec ve, da si na njegovi strani, meja med dobrim in slabim mora biti razločna, a dokončna razsodba je bralčeva. Saj ni bebo. Načelo Robina Hooda. In načelo resnice, pri nas je bila sekira vedno sekira in ne predmet ostre oblike, tudi solze, ki so kapljale s strani, so bile slane. Smeh pristen, kolofokterski. In veselo pričakovanje, kako boš zjutraj odprl sveže Slovenske novice.
Novice so bralci sprejeli tudi na drugih ravneh, politične prispevke so brali ljudje vseh nazorskih prepričanj, pozicija in opozicija, odstavili smo tudi kakšnega ministra, a težko bi se odločil, katera afera, ki smo jih odkrili, je bila največja. A to je samo del vsebine, ljudje imajo radi navadne zgodbe. Življenje je navadno, a moraš znati pogledati nanj. Mi smo mu znali dati ta zorni kot. A treba je bili tudi poseben. Za bralce smo z balonom prvi preleteli Slovenijo, koliko zapletenih zgodb s srečnim koncem je prinesel naš Krambergerjev sklad, polnili so ga srčni bralci.
Ob novem startu časnika smo s pomočjo emša vsak dan podelili 1000 mark, v nagradni igri iskanja zaklada je najditelj odnesel domov milijone v zlati protivrednosti. Naša dekleta so izstrelila zametek današnje revije Ona. Imeli smo svoje ambasadorje, ultramaratonec Dušan Mravlje je pod našim žegnom pretekel Ameriko, Aleš Ulaga Ali pa obkrožil svet z jadrnico Slavica, ki ima ime po njegovi mami, ki peče najboljše orehove potice na svetu. V zvezdo smo prekovali tudi plavalca Martina Strela, ki so ga med plovbo po Mississippiju navzdol prehitevali hlodi. Morda ga niso, vendar se je dobro slišalo.
Naj končam z zgodbico. V neki slovenski fari so gospe, ki v cerkvi vedno sedijo v prvi klopi, nadškofu dr. Francu Rodetu, ki jih je izvolil obiskati, potožile, da so tiste Slovenske novice na strani, kjer je vedno nagica, objavile reportažo o plemeniti cerkveni dejavnosti. »Pa kaj potem, drage moje dame, tudi to je življenje,« je bil diplomatski prvi slovenski kardinal.
Lepo je, če te v zaščito vzame tudi nebo.
K branju časnikov smo pritegnili ljudi, ki do takrat niso brali ničesar.
Če se poigramo s številkami, to praktično pomeni, da je vsak Slovenec dvakrat na teden bral Slovenske novice. Kaj bi morala storiti današnja influencerka ali influencer, da bi se dotaknila teh številk? Morda bi zadostovalo, če bi z ljubljanskega Nebotičnika skočila tja v Ljubljanico in plavala do Vrhnike in nazaj.
A vsaka pot k zvezdam je trnova in blatna. Spominjam se, kako so me pred nekim davnim božičem poklicali iz Ljubljane in vprašali, ali ne bi zapustil Novega mesta in v prestolnici prevzel urejanja novega, zelo slovenskega časnika. Žena je komentirala, da z nabiranjem dolenjskih jurčkov ne bom naredil kariere, in tudi sin se je odpravljal študirat v belo mesto. Rekel sem ja, pridem. Slovenske novice so imele takrat 17.000 izvodov naklade v padanju. Na današnjem trgu tiskanih medijev to še ni pogreb, a takrat so bili drugi časi. Nova, samostojna država, evropski Benjamin, nič ni bilo nemogoče. Hitreje, višje, dlje. Dobro je bilo tudi, da so v ekipo Slovenskih novic novinarje pošiljali tako za nagrado kot za kazen. Radi smo bili kaznjenci, to motivira. Sledili sta dve peklenski leti.
Naklada ni padala. Gospo Metko, kraljico številk v naši matični hiši Delo, sem vprašal, kdaj bomo rentabilni. Pri 28.000 prodane naklade. Mi zgazimo to številko, Metka 35.000, pa 38.000. Ujeli smo se pri 42.000, potem je šlo strmo navzgor, ustavilo se je pri 93.000 prodane naklade na dan, vse dni v letu. Poskušala je tudi konkurenca, a brez uspeha. Slovenske novice so z manj kot 30 zaposlenimi in stotnijo zunanjih sodelavcev postale tiskarna denarja hiše Delo. Res pa je tudi, da je našo tolpo izobčencev krepil zelo bogat fond dodatnega nagrajevanja.
Delove edicije, časopisi, revije, 21. 9. 2020 FOTO: Voranc Vogel
Vse lepo in prav, a mislim, da je največji dosežek tabloida Slovenske novice neizpodbitno dejstvo, da smo k branju časnikov pritegnili ljudi, ki do takrat niso brali ničesar. Teh je bilo veliko. Vendar miza, h kateri jih vabiš, ne sme biti prazna. Vsebine morajo biti prijazne, a tudi radikalne, bralec ve, da si na njegovi strani, meja med dobrim in slabim mora biti razločna, a dokončna razsodba je bralčeva. Saj ni bebo. Načelo Robina Hooda. In načelo resnice, pri nas je bila sekira vedno sekira in ne predmet ostre oblike, tudi solze, ki so kapljale s strani, so bile slane. Smeh pristen, kolofokterski. In veselo pričakovanje, kako boš zjutraj odprl sveže Slovenske novice.
Novice so bralci sprejeli tudi na drugih ravneh, politične prispevke so brali ljudje vseh nazorskih prepričanj, pozicija in opozicija, odstavili smo tudi kakšnega ministra, a težko bi se odločil, katera afera, ki smo jih odkrili, je bila največja. A to je samo del vsebine, ljudje imajo radi navadne zgodbe. Življenje je navadno, a moraš znati pogledati nanj. Mi smo mu znali dati ta zorni kot. A treba je bili tudi poseben. Za bralce smo z balonom prvi preleteli Slovenijo, koliko zapletenih zgodb s srečnim koncem je prinesel naš Krambergerjev sklad, polnili so ga srčni bralci.
Ob novem startu časnika smo s pomočjo emša vsak dan podelili 1000 mark, v nagradni igri iskanja zaklada je najditelj odnesel domov milijone v zlati protivrednosti. Naša dekleta so izstrelila zametek današnje revije Ona. Imeli smo svoje ambasadorje, ultramaratonec Dušan Mravlje je pod našim žegnom pretekel Ameriko, Aleš Ulaga Ali pa obkrožil svet z jadrnico Slavica, ki ima ime po njegovi mami, ki peče najboljše orehove potice na svetu. V zvezdo smo prekovali tudi plavalca Martina Strela, ki so ga med plovbo po Mississippiju navzdol prehitevali hlodi. Morda ga niso, vendar se je dobro slišalo.
Naj končam z zgodbico. V neki slovenski fari so gospe, ki v cerkvi vedno sedijo v prvi klopi, nadškofu dr. Francu Rodetu, ki jih je izvolil obiskati, potožile, da so tiste Slovenske novice na strani, kjer je vedno nagica, objavile reportažo o plemeniti cerkveni dejavnosti. »Pa kaj potem, drage moje dame, tudi to je življenje,« je bil diplomatski prvi slovenski kardinal.
Lepo je, če te v zaščito vzame tudi nebo.
