NA KOŽO
Komentar Lovra Kastelica: Sprehod skozi film
Žal ne sanjam o slovenskem filmu. Za moj okus je premalo ambiciozen.
Odpri galerijo
Vasko Simoniti. FOTO: Zajem Zaslona/rtv Slovenija
Filmska umetnost je tako močna, da zmore doseči, da ljudje med filmi zajočemo ali se smejimo, se prestrašimo ali pa poskočimo od nenadnega presenečenja.
Legenda o prvem filmskem dogodku, ko sta brata Lumiere leta 1895 v Parizu prvič za gledalce na platno projicirala film z naslovom Prihod vlaka na postajo, pravi, da so ljudje takrat bežali iz dvorane. Ustrašili so se prizora, ko je vlak pripeljal v ospredje. Prepričani so bili, da bo zapeljal proti njim.
Tri leta po pariškem dogodku je Johann Bläser posnel prvi film pri nas. Film je nosil naslov Razgled Ljubljane in je trajal dve minuti. Ni podatkov, da bi kdo bežal, še več, film se sploh ni ohranil in velja za izgubljenega.
Psihologi pravijo, da ima film še kako močne učinke, po svoje nam krajša čas in nas zabava, v času večjih čustvenih obremenitev pomirja ali pa deluje na nas katarzično. Po drugi strani pa ima lahko seveda tudi neželen vpliv, saj nas naredi, če pretiravamo, povsem pasivne.
Še v samem začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja je moj praded Andrej Bajc, po rodu iz Višenj pri Colu, zakrival svoj obraz s široko dlanjo. Zelo se je bal gibljivih slik in iluzije, ki jo zmore le filmska umetnost.
Dvajset let pozneje me je Andrejev vnuk vzel s seboj na premiero Butnskale. Že prej sem hotel vsako noč pred spanjem slišati pravljico, v kateri nastopata Fanči in Mici, on pa si jo je vsakič znova izmislil. Butnskalo sta kot radijsko igro zasnovala, to že vsi vedo, Marko Derganc in Emil Filipčič. Slednji je pred dnevi praznoval 70 let. Če sem ga takrat videl prvič, sem pozneje igral celo tenis z njim.
Leta 2001 me je film pripeljal še v Los Angeles. V slovitem kinu Chinese Theatre sem videl premiero nepomembne srhljivke Valentinovo. Slikal sem se z Denise Richards, znano tudi po razburkanem življenju s Charliejem Sheenom.
Še 20 let pozneje sem v Cankarjevem domu gledal film Za vsako ceno z Jeffom Bridgesom v glavni vlogi. Ob meni je sedela bodoča žena.
Medtem sem postal tudi velik privrženec animiranih filmov: Ano in Elzo iz Ledenega kraljestva sem videl že tolikokrat, da o njiju že sanjam.
Žal ne sanjam o slovenskem filmu. Za moj okus je premalo ambiciozen. Velikih in epskih zgodb slovenskega naroda se naš film ne loteva.
Vem, vse je v denarju, kot filmarji že vse od Andreja Capudra pa do Vaska Simonitija ponavljajo. Vem pa tudi, da je bistven del filma scenarij. In če je ta nedodelan in povprečen, tudi sanj in filmske iluzije ne more biti.
Legenda o prvem filmskem dogodku, ko sta brata Lumiere leta 1895 v Parizu prvič za gledalce na platno projicirala film z naslovom Prihod vlaka na postajo, pravi, da so ljudje takrat bežali iz dvorane. Ustrašili so se prizora, ko je vlak pripeljal v ospredje. Prepričani so bili, da bo zapeljal proti njim.
Tri leta po pariškem dogodku je Johann Bläser posnel prvi film pri nas. Film je nosil naslov Razgled Ljubljane in je trajal dve minuti. Ni podatkov, da bi kdo bežal, še več, film se sploh ni ohranil in velja za izgubljenega.
Psihologi pravijo, da ima film še kako močne učinke, po svoje nam krajša čas in nas zabava, v času večjih čustvenih obremenitev pomirja ali pa deluje na nas katarzično. Po drugi strani pa ima lahko seveda tudi neželen vpliv, saj nas naredi, če pretiravamo, povsem pasivne.
Še v samem začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja je moj praded Andrej Bajc, po rodu iz Višenj pri Colu, zakrival svoj obraz s široko dlanjo. Zelo se je bal gibljivih slik in iluzije, ki jo zmore le filmska umetnost.
Dvajset let pozneje me je Andrejev vnuk vzel s seboj na premiero Butnskale. Že prej sem hotel vsako noč pred spanjem slišati pravljico, v kateri nastopata Fanči in Mici, on pa si jo je vsakič znova izmislil. Butnskalo sta kot radijsko igro zasnovala, to že vsi vedo, Marko Derganc in Emil Filipčič. Slednji je pred dnevi praznoval 70 let. Če sem ga takrat videl prvič, sem pozneje igral celo tenis z njim.
Leta 2001 me je film pripeljal še v Los Angeles. V slovitem kinu Chinese Theatre sem videl premiero nepomembne srhljivke Valentinovo. Slikal sem se z Denise Richards, znano tudi po razburkanem življenju s Charliejem Sheenom.
Še 20 let pozneje sem v Cankarjevem domu gledal film Za vsako ceno z Jeffom Bridgesom v glavni vlogi. Ob meni je sedela bodoča žena.
Medtem sem postal tudi velik privrženec animiranih filmov: Ano in Elzo iz Ledenega kraljestva sem videl že tolikokrat, da o njiju že sanjam.
Žal ne sanjam o slovenskem filmu. Za moj okus je premalo ambiciozen. Velikih in epskih zgodb slovenskega naroda se naš film ne loteva.
Vasko Simoniti. FOTO: Zajem Zaslona/rtv Slovenija
Vem, vse je v denarju, kot filmarji že vse od Andreja Capudra pa do Vaska Simonitija ponavljajo. Vem pa tudi, da je bistven del filma scenarij. In če je ta nedodelan in povprečen, tudi sanj in filmske iluzije ne more biti.
