NA KOŽO

Komentar Lovra Kastelica: Predčasni Živ žav

Za tiste, ki si želijo spečih generacij, nesposobnih čudenja, bo Živ žav vedno predčasen.
Fotografija: FOTO: youtube
Odpri galerijo
FOTO: youtube

Tiste dni je bil na obisku libijski voditelj Gadafi, nogometaši pa so kar s 5:1 odpravili Špance. Sicer pa je bilo vse v znamenju prve obletnice Titove smrti: bil je to čas dolgih, resnih in hudo dolgočasnih govorov, žalovanja, za katero so nekateri pričakovali, da bo trajalo večno, drugi pa so se prav tega bali. Sam se ne spomnim ničesar. Le to, da sem se znašel v obdobju sladkanih čajev in še bolj sladkih kakavov. Pa čeprav je danes že jasno, da je šel mimo nas dogodek, za katerega si niti tisti, ki si ga je izmislil (Peter Povh), ni mogel predstavljati, da bo doživel toliko let. Stran od oči (predvsem starejše) javnosti se je začela na lepem pisati prihodnost. Prihodnost poznejših generacij. Saj se je pred natančno štiridesetimi leti, 2. maja 1981, na sporedu pojavil legendarni Živ žav, začel se je ob 9.25 in končal ob 10.15.

Živ žav je bil vedno prekratek. Človek je ves teden čakal na teh ubogih 50 minut otroškega in animiranega programa, ves teden! Pred njim je bilo večletno obdobje, ko se je v pričakovanju tistega, kar se je potem izpelo v manj kot uri, prebudil že ob šestih zjutraj, prižgal analogni televizor, si pripravil živo rumeno kahlo, potem pa, vse dokler mu je to dovoljevala zadnjica, zrl najprej v tako imenovan sneg, zatem pa še v nekakšen krožnik pisanih barv, na katerem so bile črke JRT. Občutek je imel, da se ne bo nikdar začelo, tako se je vleklo. Zavedajoč se, da bo Živ žav tudi tokrat minil čisto prehitro, je lahko odprtih ust le še nemo in nepremično strmel v ekran ter jih slednjič zaprl, ko ga je bilo konec. Živ žav je resnično oboževal.

Štirideset let pozneje zaznavam poplavo otroških kanalov, ki s svojimi risankami ubijajo otrokovega duha. Še huje, ta masaker traja brez vsakršnega prestanka, od jutra do večera. Ob neestetski in neiskreni animaciji, milo rečeno butasti zgodbi ter klavrni sinhronizaciji vzgajamo naše naslednje generacije. Za marsikaterega otroka je Živ žav, ki še vedno predstavlja zbirko likovno najrazličnejših in vsebinsko polnih risank, le še nekaj samoumevnega. K čemur so pripomogli tudi njihovi starši. Tako je varuhinji pravic gledalcev in poslušalcev zadnjič pisala ogorčena gledalka: »Ko se zbudijo moji otroci, se Živ žav že končuje. Dvomim, da bi samo zaradi risank vstali že ob sedmih zjutraj; takšnih otrok ne poznam!«

Za tiste, ki si želijo spečih generacij, nesposobnih čudenja, bo Živ žav, pa čeprav v eri časovnih zamikov, na sporedu vedno prezgodaj ter zato predčasen.

Več iz te teme:

Izbrano za vas

Izbrano za vas