NA EKS
Komentar Lare Paukovič: Živimo v resnici ali na spletu?
Še bolj se tega, koliko si pravzaprav zamudil zaradi ustvarjanja virtualnih spominov, zaveš po izgubi drage osebe.
Odpri galerijo
Svoj obstoj patološko povezujemo s komunikacijo z drugimi. FOTOGRAFIJI: Guliver/Getty Images
Pred dnevi mi je članek Ive Biondić, objavljen v aktualni številki hrvaške revije Storybook, spet dal misliti. Biondićeva piše o tem, kako zaradi tehnologije ne znamo več uživati v samoti ali izkoristiti prijetnih trenutkov, ko se dogajajo, ker smo preveč zaposleni s tem, da bi jih poslikali za družabna omrežja. Nič novega, pa vendar – tako zelo res. Ko si ogledujem svoj instagram – uporabljam ga od leta 2013 –, gledam serijo spominov. To je moj virtualni album, ves moj razvoj in pomembni dogodki zadnjih let na enem mestu in točno se spomnim trenutkov, ko sem posnela objavljene slike.
Vendar je ravno tu zanka: spomnim se dobesedno trenutkov, ko sem posnela slike – torej ko sem držala telefon in fotografirala. Ne pa toliko tega, kaj sem v tistem trenutku občutila, kdo vse je bil z mano, o čem smo se pogovarjali in kakšno je bilo vzdušje v prostoru ... kar je seveda velika škoda. Še bolj se tega, koliko si pravzaprav zamudil zaradi ustvarjanja virtualnih spominov (oziroma, bodimo iskreni, materiala za všečke), zaveš po izgubi drage osebe. Na misel ti namreč pridejo vsi trenutki, ko si njeno prisotnost, denimo na morju, izletu, družinskem kosilu ali jutranji kavi, jemal za samoumevno, medtem pa za instagram lovil banalne podobe, kot je pena v obliki mačke na kapučinu.
Fotografija te pene je zdaj še vedno tam, v tvojem virtualnem albumu, nekje med vsemi drugimi slikami iz leta 2015, momentov bližine, ki si jih zamudil, pa ne boš več dobil nazaj. Temu se poskušam zdaj izogibati tako, da med kakovostnim druženjem z bližnjimi, pa naj gre za prijatelje ali sorodnike, telefon kar pospravim v torbico – ali pa jih, če se na kupu znajde družba posebno hudih odvisnikov, vsi pustimo na sredini mize. Ne uspe nam vedno, se pa vsaj trudimo, kar je že nekaj (naši profili na instagramu pa so zdaj, grozno, prikrajšani za nekaj tedenskih fotk kavic, kosil in pijač).
A če se za hip vrnem k uvodu v kolumno – še ena težava, ki jo imamo, je izguba sposobnosti uživanja v samoti. Kdaj ste nazadnje šli sami na kavo in niste viseli na telefonu? Pred časom sva imeli s prijateljico pogovor o tem, kako samoumevno – in preprosto! – se je bilo včasih, ko si na primer v kafiču čakal kolega, ki zamuja ali je skočil na stranišče, zatopiti v opazovanje ljudi, ki so sedeli okoli tebe.
Posebno veliko možnosti za to ponujajo lokali v centru, na primer v starem mestnem jedru ali na Petkovškovem nabrežju, kjer je v spomladansko-poletni sezoni takšna gneča, da ti ob ogledovanju mimoidočih ali zanimivih meščanov ob sosednjih mizah res ne more biti dolgčas. Ampak ne: takoj ko ostanemo sami, iz torbe potegnemo telefon in tistih mučnih pet ali deset minut, kolikor pač traja, da se prikaže naš/a kolega/ica, zombijevsko drsimo po instagramu. Če nam že ni do opazovanja soljudi, bi na primer lahko vsaj brali knjigo ali časopis ... ampak kdo pa še nosi knjigo ali časopis s seboj v lokal, sploh če ne ve, da bo moral čakati na človeka, s katerim je dogovorjen.
Da se poskuša tega odvaditi, mi je tedaj rekla prijateljica, in raje spet gleda ljudi, pa čeprav se zaveda, da jo imajo tisti okoli nje zaradi tega za malo čudno. Kajti to, da sediš za mizo na nekem javnem prostoru in ne počneš ničesar, je dejansko postalo čudno. »Ves čas smo odsotni in se poskušamo izogniti bivanju s samim seboj. Svoj obstoj namreč patološko povezujemo s komunikacijo z drugimi, njihovo lajkanje in komentiranje našega digitalnega početja, zdi se nam, da je na spletu vedno nekdo, ki nas bo slišal ali bral, delamo si utvare, da lahko pobegnemo iz trenutka, v katerem smo, in mesta, na katerem smo,« to lepo povzame Iva Biondić.
Ni več dovolj, da nekje sedimo sami, pa tudi če so okoli nas ljudje – opolnomočeno se počutimo šele, ko scrollamo po internetu, šele takrat smo del nečesa. In tudi dosežek, žur, počitnice, poroko ali rojstvo otroka lahko očitno v polnosti doživimo šele, ko to obeležimo z instagram/vstavi socialno omrežje po želji fotografijo in nam drugi z lajki povedo, da nam noro zavidajo.
Kar se pogosto zgodi z zamikom, ko se vrnemo domov ali ko evforija, ki bi morala spremljati neko tako zadevo, še zdavnaj izpuhti v zrak. Takrat nam potem preostane le, da gledamo slike na instagramu, ki so v tem času nabrale spodobnih 150 lajkov ali kaj podobnega, in si rečemo: vau, to je bilo pa res noro. Ampak – ali je bilo res?
Še bolj se tega, koliko si pravzaprav zamudil zaradi ustvarjanja virtualnih spominov, zaveš po izgubi drage osebe.
Vendar je ravno tu zanka: spomnim se dobesedno trenutkov, ko sem posnela slike – torej ko sem držala telefon in fotografirala. Ne pa toliko tega, kaj sem v tistem trenutku občutila, kdo vse je bil z mano, o čem smo se pogovarjali in kakšno je bilo vzdušje v prostoru ... kar je seveda velika škoda. Še bolj se tega, koliko si pravzaprav zamudil zaradi ustvarjanja virtualnih spominov (oziroma, bodimo iskreni, materiala za všečke), zaveš po izgubi drage osebe. Na misel ti namreč pridejo vsi trenutki, ko si njeno prisotnost, denimo na morju, izletu, družinskem kosilu ali jutranji kavi, jemal za samoumevno, medtem pa za instagram lovil banalne podobe, kot je pena v obliki mačke na kapučinu.
Svoj obstoj patološko povezujemo s komunikacijo z drugimi. FOTOGRAFIJI: Guliver/Getty Images
Fotografija te pene je zdaj še vedno tam, v tvojem virtualnem albumu, nekje med vsemi drugimi slikami iz leta 2015, momentov bližine, ki si jih zamudil, pa ne boš več dobil nazaj. Temu se poskušam zdaj izogibati tako, da med kakovostnim druženjem z bližnjimi, pa naj gre za prijatelje ali sorodnike, telefon kar pospravim v torbico – ali pa jih, če se na kupu znajde družba posebno hudih odvisnikov, vsi pustimo na sredini mize. Ne uspe nam vedno, se pa vsaj trudimo, kar je že nekaj (naši profili na instagramu pa so zdaj, grozno, prikrajšani za nekaj tedenskih fotk kavic, kosil in pijač).
A če se za hip vrnem k uvodu v kolumno – še ena težava, ki jo imamo, je izguba sposobnosti uživanja v samoti. Kdaj ste nazadnje šli sami na kavo in niste viseli na telefonu? Pred časom sva imeli s prijateljico pogovor o tem, kako samoumevno – in preprosto! – se je bilo včasih, ko si na primer v kafiču čakal kolega, ki zamuja ali je skočil na stranišče, zatopiti v opazovanje ljudi, ki so sedeli okoli tebe.
Posebno veliko možnosti za to ponujajo lokali v centru, na primer v starem mestnem jedru ali na Petkovškovem nabrežju, kjer je v spomladansko-poletni sezoni takšna gneča, da ti ob ogledovanju mimoidočih ali zanimivih meščanov ob sosednjih mizah res ne more biti dolgčas. Ampak ne: takoj ko ostanemo sami, iz torbe potegnemo telefon in tistih mučnih pet ali deset minut, kolikor pač traja, da se prikaže naš/a kolega/ica, zombijevsko drsimo po instagramu. Če nam že ni do opazovanja soljudi, bi na primer lahko vsaj brali knjigo ali časopis ... ampak kdo pa še nosi knjigo ali časopis s seboj v lokal, sploh če ne ve, da bo moral čakati na človeka, s katerim je dogovorjen.
Da se poskuša tega odvaditi, mi je tedaj rekla prijateljica, in raje spet gleda ljudi, pa čeprav se zaveda, da jo imajo tisti okoli nje zaradi tega za malo čudno. Kajti to, da sediš za mizo na nekem javnem prostoru in ne počneš ničesar, je dejansko postalo čudno. »Ves čas smo odsotni in se poskušamo izogniti bivanju s samim seboj. Svoj obstoj namreč patološko povezujemo s komunikacijo z drugimi, njihovo lajkanje in komentiranje našega digitalnega početja, zdi se nam, da je na spletu vedno nekdo, ki nas bo slišal ali bral, delamo si utvare, da lahko pobegnemo iz trenutka, v katerem smo, in mesta, na katerem smo,« to lepo povzame Iva Biondić.
Šele ko scrollamo po internetu, smo del nečesa.
Ni več dovolj, da nekje sedimo sami, pa tudi če so okoli nas ljudje – opolnomočeno se počutimo šele, ko scrollamo po internetu, šele takrat smo del nečesa. In tudi dosežek, žur, počitnice, poroko ali rojstvo otroka lahko očitno v polnosti doživimo šele, ko to obeležimo z instagram/vstavi socialno omrežje po želji fotografijo in nam drugi z lajki povedo, da nam noro zavidajo.
Kar se pogosto zgodi z zamikom, ko se vrnemo domov ali ko evforija, ki bi morala spremljati neko tako zadevo, še zdavnaj izpuhti v zrak. Takrat nam potem preostane le, da gledamo slike na instagramu, ki so v tem času nabrale spodobnih 150 lajkov ali kaj podobnega, in si rečemo: vau, to je bilo pa res noro. Ampak – ali je bilo res?
