NA EKS
Komentar Lare Paukovič: Vse te nagrade
Dvomi pri velikih nagradah, kot je Borštnikov prstan, so vedno prisotni – tako pri prejemniku kot javnosti, ki ga ocenjuje in se sprašuje, ali je naredil dovolj za takšno priznanje.
Odpri galerijo
Težko bi rekla, ali ima Škof občutek, da je do prstana upravičen. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
V nedeljo se je odvilo sklepno dejanje našega osrednjega gledališkega festivala, Borštnikovega srečanja v Mariboru, ki se vsako leto bučno zaključi s podelitvijo nagrad posameznikom, ki so v minulem letu najbolj zaznamovali gledališče – vključno s podelitvijo prestižne nagrade Borštnikov prstan za življenjsko delo, podeljene za vrhunski igralski opus.
Letos je prstan prejel Janez Škof – brez dvoma zasluženo. Najbrž pa ne bi bilo nič manj zasluženo, če bi ga prejel kak njegov stanovski kolega ali kolegica, ki prav tako pomembno sooblikuje slovensko igralsko krajino.
Dvomi pri velikih nagradah, kot je Borštnikov prstan, so vedno prisotni – tako pri prejemniku kot javnosti, ki ga ocenjuje in se sprašuje, ali je naredil dovolj za takšno priznanje.
Težko bi rekla, ali ima Škof občutek, da je do prstana upravičen (no, upam, da ga ima) –, vem pa, da je bilo kar nekaj igralk in igralcev, ki so ga prejeli v preteklosti, rahlo skeptičnih, ali so res pravi izbor za to nagrado. Na primer Ljerka Belak, nagrajenka leta 2015, ki mi je v intervjuju na začetku tega leta zaupala, da je prstan najprej nameravala zavrniti, ker »je v Sloveniji toliko odličnih igralcev, ki ga niso dobili, pa bi ga morali – in nekateri so zdaj že mrtvi«.
Sicer pa – če je že Ljerka Belak razmišljala o tem, da je v majhni Sloveniji toliko odličnih igralcev, ki bi nagrado za življenjsko delo morali dobiti pred njo, potem si lahko samo predstavljamo, kako zelo se je čudil Kazuo Išiguro, zadnji prejemnik Nobelove nagrade za literaturo, ko mu je agent sporočil, da je razglašen za najboljšega – ne v neki mali podalpski deželi, ne v Angliji ali Evropi, ampak na svetu.
»Del mene se počuti kot prevarant, del mene pa ni najbolj zadovoljen ob misli, da sem nagrado dobil pred drugimi še živečimi pisci, kot so Haruki Murakami, Salman Rushdie, Margaret Atwood, Cormac McCarthy,« je takrat dejal medijem.
Nagrade so res subjektivna kategorija, ob podeljevanju katerih se preplete toliko dejavnikov – od umeščenosti nagrajenca v kontekst, aktualnosti del, za katera je nagrajen, drugih nominirancev, (ne)naklonjenosti članov žirije, pa še bi lahko naštevali –, da pravzaprav ni čudno, da so nekateri ustvarjalci do njih zelo zadržani. Pa ne le tisti, ki nikoli niso prejeli nobene in bi jih zaradi tega kdo morda lahko označil za zagrenjene – odsotnosti jasnih kriterijev za posamezne nagrade se zavedajo tudi ljudje, ki so že bili nagrajeni. Ko sta igralca Jure Henigman in Blaž Šef letos prejela Severjevo nagrado, sta izpostavila ravno problem Borštnikovega srečanja.
»Težave imam s formo tekmovanja, zdi se mi, da bi morali iznajti nekaj drugega. To se mi zdi neka vaška olimpijada. Vse leto dobro delamo, potem pa pridemo v Maribor in tam se ustvari ogromno nekih napetosti. Namesto da bi bil to praznik gledališča, kjer bi se družili in pokazali, kaj imamo, se tekmuje. Kaj se uvrsti na to tekmovanje in kaj je potem nagrajeno, pa je sploh zelo subjektivno,« je takrat povedal Henigman.
Le nekaj mesecev pozneje pa sem se z ilustratorko Jelko Reichman, prav tako prejemnico pomembnejših nagrad za življenjsko delo, za intervju pogovarjala o tem, kakšen vpliv na nagrajence ima žirija, ki – četudi naj bi stremela k temu – ni nikoli zares objektivna. Jelka je bila ena redkih, ki je izpostavila dejstvo, da lahko neki nominiranec izvisi samo zato, ker je nekomu v žiriji antipatičen. Kar tako ali tako vemo, a tega javno ne razglašamo pogosto. Ampak – zakaj potem na vse te nagrade, ki jih je, roko na srce, v slovenskem prostoru res veliko, še vedno polagamo tolikšno težo?
Smo v osnovi tekmovalen narod in nam ni dovolj le tekmovanje v športu, kjer se o upravičenosti do nagrad, če je nekdo pač za pet stotink hitrejši od nekoga drugega, težko razpravlja? Kakor koli, umetnost ni šport in tu se lahko odlične rezultate dosega povsem neodvisno od nagrad. Tako pridemo še do enega zanimivega pojava – za nekatere ljudi, ki so po prejemu nagrade za xy projekt poniknili, čez pet let nimaš pojma, da so sploh kadar koli dobili kakšno nagrado, za druge pa si prepričan, da so v bogati karieri gotovo že bili vsaj dvakrat nagrajeni – a sploh ni nujno, da so budna očesa raznih žirij opazila vsakega med njimi.
Spomnim se, da sem pred nekaj leti na podelitvi medijskih nagrad žarometi vprašala Katarino Čas, kako se počuti kot prejemnica žarometa za najboljšo igralko leta – ob vseh priznanjih, ki jih je že dobila. Zasmejala se mi je in odvrnila, da je to v bistvu njena prva »resna« nagrada ...
Težko bi rekla, ali ima Škof občutek, da je do prstana upravičen. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Letos je prstan prejel Janez Škof – brez dvoma zasluženo. Najbrž pa ne bi bilo nič manj zasluženo, če bi ga prejel kak njegov stanovski kolega ali kolegica, ki prav tako pomembno sooblikuje slovensko igralsko krajino.
Dvomi pri velikih nagradah, kot je Borštnikov prstan, so vedno prisotni – tako pri prejemniku kot javnosti, ki ga ocenjuje in se sprašuje, ali je naredil dovolj za takšno priznanje.
Dvomi pri velikih nagradah, kot je Borštnikov prstan, so vedno prisotni – tako pri prejemniku kot javnosti, ki ga ocenjuje in se sprašuje, ali je naredil dovolj za takšno priznanje.
Težko bi rekla, ali ima Škof občutek, da je do prstana upravičen (no, upam, da ga ima) –, vem pa, da je bilo kar nekaj igralk in igralcev, ki so ga prejeli v preteklosti, rahlo skeptičnih, ali so res pravi izbor za to nagrado. Na primer Ljerka Belak, nagrajenka leta 2015, ki mi je v intervjuju na začetku tega leta zaupala, da je prstan najprej nameravala zavrniti, ker »je v Sloveniji toliko odličnih igralcev, ki ga niso dobili, pa bi ga morali – in nekateri so zdaj že mrtvi«.
Sicer pa – če je že Ljerka Belak razmišljala o tem, da je v majhni Sloveniji toliko odličnih igralcev, ki bi nagrado za življenjsko delo morali dobiti pred njo, potem si lahko samo predstavljamo, kako zelo se je čudil Kazuo Išiguro, zadnji prejemnik Nobelove nagrade za literaturo, ko mu je agent sporočil, da je razglašen za najboljšega – ne v neki mali podalpski deželi, ne v Angliji ali Evropi, ampak na svetu.
»Del mene se počuti kot prevarant, del mene pa ni najbolj zadovoljen ob misli, da sem nagrado dobil pred drugimi še živečimi pisci, kot so Haruki Murakami, Salman Rushdie, Margaret Atwood, Cormac McCarthy,« je takrat dejal medijem.
Nagrade so res subjektivna kategorija, ob podeljevanju katerih se preplete toliko dejavnikov – od umeščenosti nagrajenca v kontekst, aktualnosti del, za katera je nagrajen, drugih nominirancev, (ne)naklonjenosti članov žirije, pa še bi lahko naštevali –, da pravzaprav ni čudno, da so nekateri ustvarjalci do njih zelo zadržani. Pa ne le tisti, ki nikoli niso prejeli nobene in bi jih zaradi tega kdo morda lahko označil za zagrenjene – odsotnosti jasnih kriterijev za posamezne nagrade se zavedajo tudi ljudje, ki so že bili nagrajeni. Ko sta igralca Jure Henigman in Blaž Šef letos prejela Severjevo nagrado, sta izpostavila ravno problem Borštnikovega srečanja.
»Težave imam s formo tekmovanja, zdi se mi, da bi morali iznajti nekaj drugega. To se mi zdi neka vaška olimpijada. Vse leto dobro delamo, potem pa pridemo v Maribor in tam se ustvari ogromno nekih napetosti. Namesto da bi bil to praznik gledališča, kjer bi se družili in pokazali, kaj imamo, se tekmuje. Kaj se uvrsti na to tekmovanje in kaj je potem nagrajeno, pa je sploh zelo subjektivno,« je takrat povedal Henigman.
Le nekaj mesecev pozneje pa sem se z ilustratorko Jelko Reichman, prav tako prejemnico pomembnejših nagrad za življenjsko delo, za intervju pogovarjala o tem, kakšen vpliv na nagrajence ima žirija, ki – četudi naj bi stremela k temu – ni nikoli zares objektivna. Jelka je bila ena redkih, ki je izpostavila dejstvo, da lahko neki nominiranec izvisi samo zato, ker je nekomu v žiriji antipatičen. Kar tako ali tako vemo, a tega javno ne razglašamo pogosto. Ampak – zakaj potem na vse te nagrade, ki jih je, roko na srce, v slovenskem prostoru res veliko, še vedno polagamo tolikšno težo?
Smo v osnovi tekmovalen narod in nam ni dovolj le tekmovanje v športu, kjer se o upravičenosti do nagrad, če je nekdo pač za pet stotink hitrejši od nekoga drugega, težko razpravlja? Kakor koli, umetnost ni šport in tu se lahko odlične rezultate dosega povsem neodvisno od nagrad. Tako pridemo še do enega zanimivega pojava – za nekatere ljudi, ki so po prejemu nagrade za xy projekt poniknili, čez pet let nimaš pojma, da so sploh kadar koli dobili kakšno nagrado, za druge pa si prepričan, da so v bogati karieri gotovo že bili vsaj dvakrat nagrajeni – a sploh ni nujno, da so budna očesa raznih žirij opazila vsakega med njimi.
Spomnim se, da sem pred nekaj leti na podelitvi medijskih nagrad žarometi vprašala Katarino Čas, kako se počuti kot prejemnica žarometa za najboljšo igralko leta – ob vseh priznanjih, ki jih je že dobila. Zasmejala se mi je in odvrnila, da je to v bistvu njena prva »resna« nagrada ...
