NA EKS

Komentar Lare Paukovič: Ta nesrečni NUK 2

Da je Plečnikov NUK premajhen za vse naloge narodne in univerzitetne knjižnice, se govori že od konca 80. let.
Fotografija: Na mestu, kjer naj bi stal NUK 2, je makadamsko parkirišče. Foto: Blaž Samec
Odpri galerijo
Na mestu, kjer naj bi stal NUK 2, je makadamsko parkirišče. Foto: Blaž Samec

V tretjem stoletju pred našim štetjem je v Aleksandriji v Egiptu stala kraljeva knjižnica. Veljala je za shrambo vsega znanja takratnega sveta in svetišče številnih znanstvenikov in pesnikov. Aleksandrijo je sedemsto let vpisovala na zemljevid kot kulturno središče vsega Sredozemlja, potem pa je postopoma pogorela.

Še danes ne vemo, kako natančno, jasno je le to, da požar ni bil en, ampak najverjetneje trije: del knjig je pomotoma uničil Julij Cezar med državljansko vojno leta 48 p. n. št., del naj bi pozneje zažgali kristjani, preostanek pa Arabci leta 642, ko so osvojili Aleksandrijo. Prav tako so rahlo skrivnostne okoliščine nastanka knjižnice, točno število papirusov, ki naj bi bili v njej shranjeni ... Vse te negotovosti so jo skozi leta spremenile v nekakšen mit.
Gradnja se iz neznanega razloga ni začela. Foto: Blaž Samec
Gradnja se iz neznanega razloga ni začela. Foto: Blaž Samec

Morda čez leta ne bo več pomembno niti, ali je res obstajala ali ne, samo še neka univerzalna metafora za svetovno znanje bo. Kar je logično, kajne? Knjižnica in znanje asociacijsko spadata skupaj. Manj pogosto knjižnico povezujemo z negativnim. Recimo s porazom, nedokončanim delom ... Ampak to se bo v slovenskem prostoru prijelo, če ne rešimo težav z velikopoteznim projektom, ki nam ni ravno v ponos – Narodno in univerzitetno knjižnico 2.

O tem, da je Plečnikov NUK, ki je bil zgrajen 1941, premajhen za vse naloge narodne in univerzitetne knjižnice, se govori že od konca osemdesetih let. Leta 1987 je bil nato sprejet zakon o gradnji nove knjižnice in leta 1989 izveden natečaj, kjer so izbrali arhitekta, ki naj bi se prenove lotil (Marko Mušič). A gradnja se iz neznanega razloga ni začela in projekt je zastaral, tako da je bilo treba leta 2012 na natečaju izbrati novega projektanta – tokrat so projekt dobili Bevk Perović arhitekti.

To je bilo pred sedmimi leti. Toda na mestu, kjer naj bi stal NUK 2, med Križankami in filozofsko fakulteto, še kar sameva makadamsko parkirišče.
Razprava o NUK 2 se v medijih odpre vsakih nekaj let, ko se na tem področju kaj minimalno premakne, recimo ko pade kakšna debata o pomembnosti knjižnic, ko nastane nov nacionalni program za kulturo, v katerem je gradnja NUK 2 na prvem mestu, ali kaj podobnega – potem pa se v nadaljevanju itak ne zgodi nič (najpogostejši razlog: ni financ) in vse skupaj spet zamre. V zadnjem času je perečo tematiko obudila revija Outsider, ki je temi posvetila velik del svoje zadnje številke.
Na mestu, kjer naj bi stal NUK 2, je makadamsko parkirišče. Foto: Blaž Samec
Na mestu, kjer naj bi stal NUK 2, je makadamsko parkirišče. Foto: Blaž Samec

NUK 2 še zdaleč ni edini nedokončani arhitekturni projekt. Je pa gotovo med pomembnejšimi – če želimo, da bi tudi naši zanamci resno jemali znanje in kulturo, na kar tako ali tako ves čas opozarjamo, enostavno potrebujemo novo univerzitetno knjižnico. Pa ne zato, ker bi hoteli Plečnikovo mojstrovino razbremeniti statusa – NUK bo pač vedno NUK.

Tudi ne samo zaradi shranjevanja knjižničnega gradiva – gotovo bo del gradiva, ki je redko v uporabi, še vedno shranjen na lokacijah zunaj knjižnice, pa tudi do tistega, ki bo v knjižnici, bo verjetno nekoč mogoče v celoti dostopati prek spleta. Predvsem bo šlo za prostor, kamor prideš po znanje, torej prostor za študij. Tudi arhitekt Perović ima vizijo, da bo NUK 2 center, kjer se bodo zadrževali študentje, ki so idealni poganjalec mestnega življenja. In res ljubljanske knjižnice in čitalnice, z njimi pa tudi ulice, najbolj oživijo ravno med izpitnim obdobjem.


Ker je trenutni NUK premajhen, da bi se tam učili vsi (včasih je mest premalo celo v vseh knjižnicah v centru), se raztepejo naokoli, po Centralni tehniški knjižnici (ki je sicer velika in odprta do polnoči, a učečim se študentom ne ponuja ustrezne infrastrukture za celodneven študij), Knjižnici Otona Župančiča (KOŽ) in manjših enotah Mestne knjižnice Ljubljana, ki imajo prav tako zgledne čitalnice, npr. Šiška in Bežigrad. A če se že KOŽ s tistimi nekaj nadstropji, od katerih ima vsako recimo deset do petnajst mest za učenje, v času izpitov spremeni v brenčečo socialno platformo, kakšen je šele povezovalni potencial velike univerzitetne knjižnice ...

Jaz sem si učenje v knjižnici vedno predstavljala kot nekakšen mali obred, sploh če sem se učila snov, ki me je zanimala. Vendar mi v času študija ni uspelo najti učnega prostora, za katerega bi imela občutek, da – naj se to sliši še tako čudno – spoštuje pomembnost mojega učenja in ga vsi tisti, ki se tam učijo, jemljejo dovolj resno. Morda mi je manjkal prav NUK 2. Zato toliko bolj upam, da ga dobijo nove generacije.

Več iz te teme:

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije