NA EKS

Komentar Lare Paukovič: Moč množice

Utopično? Morda. A kljub temu so že dosegli, da je vlada javno objavila vso dokumentacijo v zvezi z gradnjo nesrečnega nadstreška, odstopila pa sta tudi srbski premier in župan Novega Sada.
Fotografija: Pohod študentov FOTO: Voranc Vogel 
Odpri galerijo
Pohod študentov FOTO: Voranc Vogel 

Da ne verjamem zares v proteste, sem pred nekaj leti zapisala. Da se ob protestih redko kaj spremeni in da se vedno najdejo akterji, ki jih zlorabijo za lastne interese ali pa se jih udeležujejo za imidž. Nekako tako, sem imela občutek, je bilo ob kolesarskih projektih v Sloveniji leta 2020, ki so ljudi sicer povezali v majhno skupnost sredi temnih časov, niso pa zares spremenili ničesar – morali smo počakati na volitve.

Toda ob spremljanju protestov v Srbiji se je začelo moje cinično, v vsesplošno apatijo verujoče srce počasi mehčati. Srbski študentje so na ulicah že tri mesece. Vreti je začelo po tragičnem zrušenju betonskega nadstreška na novosadski železniški postaji, ki je pod sabo pokopal petnajst ljudi. Odgovarjal ni nihče, kot je pri trenutni srbski koruptivni oblasti s predsednikom Aleksandrom Vučićem na čelu že v navadi. Najprej so se začele mirne manifestacije v spomin na žrtve, a ko so organizirani neznanci, domnevno privrženci vladajoče stranke, med tem napadli študente in profesorje beograjske fakultete za dramske umetnosti, je počilo. Ustavilo se je delo na skupno šestdesetih fakultetah, da so šli študentje na ulice, pridruževalo pa se jim je tudi vse več osnovnošolcev in drugih podpornikov.

Zadnje fotografije, ki prihajajo iz Srbije, so ganljive: na desettisoče ljudi – poleg študentov in osnovnošolcev še zdravstveni delavci, kmetje, gostinci ... pa tudi čisto običajni državljani – je na ulicah Novega Sada prvega februarja blokiralo tri glavne mostove, ko se je zvečerilo, pa so v spomin na žrtve nesreče petnajst minut stali v tišini in v zrak držali svetilke na telefonu. Moč množice, ob kateri je težko ostati ravnodušen.

Te dni se po družbenih omrežjih deli zapis, katerega avtor je hrvaški novinar Tomislav Kukec, ki je na protestih v Beogradu in v Novem Sadu preživel nekaj dni. »Iskreno, prvič v novinarski karieri ne vem, kaj napisati. To, kar se je danes zvečer zgodilo v Novem Sadu, je nekaj, česar noben članek ali televizijski prispevek ne more opisati, eden tistih trenutkov v zgodovini, ko samo molčiš in gledaš,« pravi. Mladim protestnikom ne gre le za rušenje Vučićeve diktature, ampak si želijo popolno spremembo sistema v Srbiji. Da institucije opravljajo svoje delo. Da se spoštuje zakone. Utopično? Morda. A kljub temu so že dosegli, da je vlada javno objavila vso dokumentacijo v zvezi z gradnjo nesrečnega nadstreška, odstopila pa sta tudi srbski premier in župan Novega Sada.

»Zato starejši jočejo, ko jih vidijo na ulicah. Ker leta niso jokali, potopljeni v brezup in apatijo in razmišljanje, da tako pač je in da ne moremo narediti nič,« še zapiše Kukec. Starejši so res ganjeni, hkrati pa študentom izkazujejo vso možno podporo. Družinska prijateljica, ki živi v Srbiji, mi je dejala, da se udeležuje vseh večjih shodov, če le ima čas.

Pa še nekaj je: srbski protesti nimajo prepoznavnega obraza, le številne podpornike, od znanih kulturnikov do zvezd, kot sta Novak Đoković in Seka Aleksić. Vse kaže, da ni akterjev, ki bi želeli iz tega potegniti nekaj za lastno promocijo in politično ali aktivistično kariero. Študentje se ne izpostavljajo poimensko, vsi delujejo kot uniformna masa. Bi bilo kaj takega možno tudi v Sloveniji, da bi odplaknili vso korupcijo, ki se tudi pri nas vse bolj razrašča (in nekateri politiki celo odkrito podpirajo Vučića!)? No, tu pa se me spet polotita apatija in cinizem: v resnici dvomim.

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije