NA EKS

Komentar Lare Paukovič: Droge in glamur

Odvisnost od drog ni in nikoli ne more biti glamurozna.
Fotografija: Diskoteka Sound, kjer Christiane prvič poskusi drogo, ni zadimljena luknja, ampak moderen klub. FOTO: HBO
Odpri galerijo
Diskoteka Sound, kjer Christiane prvič poskusi drogo, ni zadimljena luknja, ampak moderen klub. FOTO: HBO

Večina ljubiteljev knjig ima do filmskih priredb literature poseben odnos. Vznemirjen si, ko ugotoviš, da bodo knjigo, ki si jo prebral in v njej užival, priredili za filmsko platno ali male zaslone, hkrati pa se bojiš, da bi to naredili na napačen način in da bi ti gledanje filma ali serije pokvarilo užitek, ki si ga čutil ob branju, da liki ne bi bili skladni s tvojimi predstavami o njih in tako dalje. Včasih je potem prav neka malenkost v prebrani knjigi razlog za to, da se ti film ne zdi dober, čeprav mu v resnici nič ne manjka in precej zvesto sledi literarni predlogi. Ob nedavnem ogledu Netflixovega filma Beli tiger, posnetega po tragikomični knjigi Aravinda Adige, recimo nisem mogla mimo tega, da je Pinky Madam, žena bogataša, pri kateri se zaposli glavni junak Balram, v knjigi nadležna afna, v filmu pa se čudežno prelevi v samozavestno, inteligentno poslovno žensko. Ali pa primer moje babice, velike ljubiteljice knjige V vrtincu. Ko jo je brala, se ji je bolj kot Rhett v srce vtisnil Ashley, nesojena ljubezen muhaste glavne junakinje Scarlett O'Hara. Toda lik Ashleyja je v filmu neznaten, kolikor se spomnim, ga igra nekarizmatičen blond tip, ki hitro izgine s prizorišča, glavni šarmer v filmu je Rhett Butler, ki ga upodobi Clark Gable. Rhett in Scarlett sta danes eden najbolj ikoničnih filmskih parov, babica pa, čeprav ima film zelo rada, pravi, da je bila nad tem sprva kar malo razočarana.

Christiane Felscherinow je leta 1978 izdala pretresljivo knjigo o svoji mladosti, ki jo je zaznamovala zloraba drog. FOTO: ARHIV DELA
Christiane Felscherinow je leta 1978 izdala pretresljivo knjigo o svoji mladosti, ki jo je zaznamovala zloraba drog. FOTO: ARHIV DELA

Od začetka leta je na platformi HBO GO na ogled nova serija, posneta po knjigi. Gre za legendarne Otroke s postaje Zoo, resnično izpoved Christiane F., mladoletne odvisnice od drog. Ocenjujem, da sem jo prebrala vsaj petkrat; name je že ob prvem branju v zgodnjih najstniških letih naredila močan vtis. Podobno pravijo številni moji vrstniki, pa seveda generacije pred nami. Knjiga je surova, magnetno berljiva izpoved o odraščanju v Nemčiji v sedemdesetih, v odtujeni družini v sivem in neosebnem betonskem naselju sredi Berlina, o iskanju lastnega prostora pod soncem, preizkušanju novih reči, od alkohola do trave in raznih tabletk, ter nazadnje padcu v kremplje odvisnosti od heroina, kar s seboj potegne življenjski slog, ki si ga večina med nami ne more in najbrž niti noče predstavljati – med drugim prostituiranje na berlinski postaji Zoo, da bi Christiane in druščina zaslužili denar za fiks. To je knjiga, ki prikazuje svet drog s takšno surovostjo, da sem se ob branju nepreklicno odločila, da je bolje, da se v najranljivejših letih držim stran od vseh prepovedanih substanc. Knjiga, ki je jasno zarisala razlike med svetom uživalcev drog, ki se stiskajo v umazanih fiksarskih stanovanjih, in tistim zunaj njega. Čeprav je pripoved Christiane F. tako privlačna, da razumeš, zakaj si je zaželela poskusiti drogo in zakaj se je potem gnala za tem prvim heroinskim občutkom, hkrati razumeš tudi, da njena družba ni kul, da gre za skupino prestrašenih otrok, ki so obupali nad svetom.

No, ampak v tej seriji tega ni. Christiane in njen fant, ki se sicer ves trese od želje po naslednjem fiksu, a mu uspe to nekako skriti, vkorakata na sceno v krznenem plašču in leder jakni kot na modno pisto. Ko si kateri od likov vbrizgava heroin, je to pospremljeno s spevnim pop soundtrackom. Diskoteka Sound, kjer Christiane prvič poskusi drogo, ni zadimljena luknja, ampak moderen klub, v katerem se zabavajo ljudje, ki imajo malo več pod palcem. Lik, ki ohlapno temelji na Christianini prijateljici Babsi, najmlajši smrtni žrtvi droge v Berlinu, je šik blondinka iz aristokratske družine, ki po drogeraški sceni skače v opravah, vrednih kakšne Opravljivke ali Seksa v mestu. Nasploh so čisto vsi iz ekipe preveč sveži, čedni in lepo oblečeni, videti so, kot bi skočili iz kakšne serije o pripadnikih visoke družbe, ki mimogrede kaj posnifajo ali skadijo, drugače pa so lepi, bogati in uspešni. To smo videli že velikokrat. Zato se sprašujem, zakaj pretresljivo pripoved dejanske heroinske odvisnice, ki ji je droga uničila življenje, izkoristiti še za eno takšno serijo. Odvisnost od drog ni in nikoli ne more biti glamurozna.

Te dni se v javnosti sicer veliko govori o tem, da bi moral biti Dnevnik Ane Frank ponovno vključen v učne načrte kot obvezno ali vsaj priporočeno branje. Enako pobudo bi si, vsaj po mojem mnenju, zaslužila knjiga Mi, otroci s postaje Zoo – še preden si najstniki ogledajo eno takšnih »kul« serij.

Več iz te teme:

Izbrano za vas

Izbrano za vas