NA KOŽO

Komentar Dušana Malovrha: Med pivom in potresom

V kafičih starega jedra, ki je porušeno, smo se imeli lepo, kolikor se vojaki pač lahko imajo.
Fotografija: FOTO: Blaz Samec
Odpri galerijo
FOTO: Blaz Samec

Za nami je res čudno leto. Moj spomin na 2020. pa se začne tam, kjer se je to čudno leto zame v bistvu že tudi končalo … V oštariji v italijanskem Trbižu sem srkal malo točeno, medtem ko so preostali izkoristili zadnji dan zimskih šolskih počitnic za smuko. Pivo pod Svetimi Višarjami je bilo zadnje, ki sem ga spil zares v miru. Že naslednji dan, po vrnitvi iz Kranjske Gore, smo slišali, da so v Benetkah zaradi epidemije prekinili pustni karneval. Potem smo po televiziji videli v karanteni zastraženo mestece Codogno in nato je koronavirus prihrumel nad naše kraje.


Sledili so meseci bolj ali manj uspešnega boja, izkazali so se številni strokovnjaki in prostovoljci, toda ob okužbah so namesto enotnosti izbruhnile afere. Kolobocijam je sledilo kolesarjenje (protestnikov). Kljub peklu čisto blizu nas so mnogi zanikali smrtonosno nevarnost. Tako kot ameriški predsednik, ki ni hotel priznati niti poraza na volitvah, čeprav je za Bidnom zaostal za sedem milijonov glasov in 74 elektorjev. Priznam, Trumpov poraz se mi zdi ena redkih dobrih stvari tega čudnega leta.

Poleti smo si od vsega hudega lahko malce oddahnili, a bilo je zgolj zatišje pred drugim valom. In spet nismo bili pripravljeni – sprijazniti se z vsem, kar je epidemija od nas zahtevala. Bergamo je prišel v Slovenijo in najbolj udaril po najbolj ranljivih. Šele začetek cepljenja je preglasil morijo, ki je ugasnila toliko življenj, a žal prihod cepiva ne bo zadnje, kar nam bo iz 2020. ostalo v spominu.
FOTO: Blaz Samec
FOTO: Blaz Samec

»Fak, fak, fak …« sem po telefonu nehote nadiral sodelavko in zmedeno bolščal v računalnik in jelko, ki sta plesala pred mano. Žena je klicala otroka, po napravah pa so že deževala sporočila o katastrofi na Hrvaškem. Mojega mesta ni več, je v solzah dejal petrinjski župan. Tudi meni gre na jok, Petrinja je (bila) malo tudi moja, tam sem sredi 80. let služil vojaški rok.

V mestu, v gostilnah in kafičih starega jedra, ki je porušeno, smo se imeli lepo, kolikor se vojaki pač lahko imajo. Predvsem smo nazdravljali in šteli dneve do odhoda domov. Podobno kot smo letos šteli dneve do konca tega grozljivega leta. Z upanjem, da bo 2021. drugačno, boljše, vam želim srečno (beri: KARITAS5 na 1919, za porušeno Petrinjo).

Izbrano za vas

Izbrano za vas