NA KOŽO
Komentar Domna Mala: Še pomnite voščilnice?
Odpri galerijo
Na adventnem venčku bomo v nedeljo prižgali tretjo svečko, s podstrešja bom privlekel leseno smrečico, da jo bosta moji dami okrancljali, me prav zanima, za kakšen dekor se bosta letos odločili, pa tudi dogovarjanje, na katerem hišnem naslovu se bo jedlo in predvsem kaj, je že v polnem razmahu. Skratka, prazniki so pred vrati.
Saj priprave so vsako leto enake, prav tako se družina vedno sestane v prijetnem, toplem vzdušju. A nekaj se je le spremenilo. Namreč način, kako si prijatelji, znanci voščimo. Pred dvajsetimi leti sem iz nabiralnika dneve in dneve pred božičem pobiral voščilnice, vseh sort so bile, največ pa Unicefove, doma narejene ali izdelki ljudi s posebnimi potrebami. Seveda smo jih pošiljali tudi mi. Spomnim se, kako je soseda takrat v dnevni sobi razpela vrvico in nanje obešala prejete voščilnice, iz njih so kar sevale dobre želje, občutek, da smo v teh prazničnih dneh vsi še bolj povezani, da to res ni čas za malodušje in slabo energijo.
In danes? Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje dobil voščilnico, roko na srce, pa tudi ne, kdaj sem jo nazadnje poslal. Tudi jaz sem se prepustil kolesju sodobnega časa. Najbolj preprosto je pač napisati sms in ga razposlati na dvajset naslovov. Pa še nič ne stane. In tega ne počnemo samo za božič in novo leto, na takšen način znancem, ki niso prijatelji – te vendarle pokličemo – čestitamo za rojstni dan ali razširitev družine.
Drugo pa je, koliko nam takšne instant čestitke sploh pomenijo.
Po voščilnico moramo v trgovino, nato se potrudimo napisati čim bolj izvirne želje, ker se zavedamo, da papir ostane, morda se bo celo hranil leta in leta in vabil k vnovičnemu prebiranju, nazadnje jo nesemo še na pošto. Torej vložimo trud, fizični in intelektualni, neprimerno večji kot za vtipkani »vse naj«, medtem ko sedimo na kavi ali stranišču.
Tako bom tudi letos na telefonu sicer bral božična voščila, a jih kmalu zatem zbrisal in bo, kot da se ni nič zgodilo. Iz nabiralnika pa bom, kot po navadi, vlekel položnice in obvestila iz banke, koliko sem v minusu. Prav pred kratkim mi je poštar potožil, da včasih je bilo zaradi praznikov res več dela, da pa se vsaj ni počutil tako, kot se že dolga leta – kot prinašalec slabih novic.
Saj priprave so vsako leto enake, prav tako se družina vedno sestane v prijetnem, toplem vzdušju. A nekaj se je le spremenilo. Namreč način, kako si prijatelji, znanci voščimo. Pred dvajsetimi leti sem iz nabiralnika dneve in dneve pred božičem pobiral voščilnice, vseh sort so bile, največ pa Unicefove, doma narejene ali izdelki ljudi s posebnimi potrebami. Seveda smo jih pošiljali tudi mi. Spomnim se, kako je soseda takrat v dnevni sobi razpela vrvico in nanje obešala prejete voščilnice, iz njih so kar sevale dobre želje, občutek, da smo v teh prazničnih dneh vsi še bolj povezani, da to res ni čas za malodušje in slabo energijo.
In danes? Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje dobil voščilnico, roko na srce, pa tudi ne, kdaj sem jo nazadnje poslal. Tudi jaz sem se prepustil kolesju sodobnega časa. Najbolj preprosto je pač napisati sms in ga razposlati na dvajset naslovov. Pa še nič ne stane. In tega ne počnemo samo za božič in novo leto, na takšen način znancem, ki niso prijatelji – te vendarle pokličemo – čestitamo za rojstni dan ali razširitev družine.
Drugo pa je, koliko nam takšne instant čestitke sploh pomenijo.
Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje prejel voščilnico, roko na srce, pa tudi ne, kdaj sem jo nazadnje poslal.
Po voščilnico moramo v trgovino, nato se potrudimo napisati čim bolj izvirne želje, ker se zavedamo, da papir ostane, morda se bo celo hranil leta in leta in vabil k vnovičnemu prebiranju, nazadnje jo nesemo še na pošto. Torej vložimo trud, fizični in intelektualni, neprimerno večji kot za vtipkani »vse naj«, medtem ko sedimo na kavi ali stranišču.
Tako bom tudi letos na telefonu sicer bral božična voščila, a jih kmalu zatem zbrisal in bo, kot da se ni nič zgodilo. Iz nabiralnika pa bom, kot po navadi, vlekel položnice in obvestila iz banke, koliko sem v minusu. Prav pred kratkim mi je poštar potožil, da včasih je bilo zaradi praznikov res več dela, da pa se vsaj ni počutil tako, kot se že dolga leta – kot prinašalec slabih novic.
