NA KOŽO
Komentar Domna Mala: Hitrost ubija!
Sploh v naseljih, pločnik gor ali dol, otrok lahko vsak trenutek priteče z dvorišča za žogo ali pred avtom pogrne s kolesom.
Odpri galerijo
FOTO: Ekaterina Bondaretc Getty Images/istockphoto
V tridesetih letih, kar sem šofer, sem se, mislim, naučil voziti, sploh ker zadnjih 24 let ne živim v svojem rojstnem mestu, Ljubljani. Najprej sem bil 25 kilometrov stran, zdaj 60. Kombiniram torej vožnjo po lokalnih cestah, avtocestah in mestu, in to v vseh vremenskih razmerah, vključno s snegom, po nespluženi cesti magari v rikverc.
Čeprav preudaren voznik, se držim svojih omejitev hitrosti, ki niso nujno v skladu s predpisanimi. To pomeni, da na avtocesti, kadar je ta prazna, in to je v mojem delovniku velikokrat, malo prediham mašino. Torej grem nad 130 na uro. Ko pa zapeljem na lokalne ceste, drastično upočasnim. Poleti je na naših koncih na desetine kolesarjev, ki v pretirano sproščeni maniri zasedejo pol asfalta, pozimi pa mamce ob njegovem robu še v temi marširajo k maši, obvezno v črnih oblačilih in brez odsevnih teles, džabe jih nanje opozarja župnik. Takrat zato ne peljem 50 na uro, kolikor je dovoljeno, ampak kvečjemu 30.
Toda to je na cestah, ki jih poznam. Drugje jih pač ne in tam se držim omejitev, ali grem včasih pod njimi. Sploh v naseljih, pločnik gor ali dol, otrok lahko vsak trenutek priteče z dvorišča za žogo ali pred avtom pogrne s kolesom. Zato se mi zdi novela zakona o pravilih cestnega prometa, ki je začela veljati v sredo, popolnoma zgrešena. Kazni za prehitro vožnjo v naseljih so prepolovljene, razen v primeru, da voznik drvi 40–50 kilometrov nad omejitvijo (proti stotki!), ko namesto tisočaka plača 750 evrov, ob 9 kazenskih točkah.
Dve vrsti šoferjev vozita prehitro. Adrenalin friki, po možnosti polni keša, ki si nabavijo še nafrizirane avte, in alkoholno podprti, ki se v tistih trenutkih itak ne zavedajo, kakšnega sranja so sposobni. Prav neprilagojena hitrost in alkohol pa sta najpogostejša vzroka za smrtne nesreče. In to bomo zdaj spodbujali? Le kaj razmišljate, naši zakonodajalci?! Policisti prav ta teden izvajajo preventivno akcijo Hitrost. Slogan Hitrost ubija je očitno pozabljen. Kazni bi morale ostati takšne, kot so bile.
Čeprav preudaren voznik, se držim svojih omejitev hitrosti, ki niso nujno v skladu s predpisanimi. To pomeni, da na avtocesti, kadar je ta prazna, in to je v mojem delovniku velikokrat, malo prediham mašino. Torej grem nad 130 na uro. Ko pa zapeljem na lokalne ceste, drastično upočasnim. Poleti je na naših koncih na desetine kolesarjev, ki v pretirano sproščeni maniri zasedejo pol asfalta, pozimi pa mamce ob njegovem robu še v temi marširajo k maši, obvezno v črnih oblačilih in brez odsevnih teles, džabe jih nanje opozarja župnik. Takrat zato ne peljem 50 na uro, kolikor je dovoljeno, ampak kvečjemu 30.
Toda to je na cestah, ki jih poznam. Drugje jih pač ne in tam se držim omejitev, ali grem včasih pod njimi. Sploh v naseljih, pločnik gor ali dol, otrok lahko vsak trenutek priteče z dvorišča za žogo ali pred avtom pogrne s kolesom. Zato se mi zdi novela zakona o pravilih cestnega prometa, ki je začela veljati v sredo, popolnoma zgrešena. Kazni za prehitro vožnjo v naseljih so prepolovljene, razen v primeru, da voznik drvi 40–50 kilometrov nad omejitvijo (proti stotki!), ko namesto tisočaka plača 750 evrov, ob 9 kazenskih točkah.
Dve vrsti šoferjev vozita prehitro. Adrenalin friki, po možnosti polni keša, ki si nabavijo še nafrizirane avte, in alkoholno podprti, ki se v tistih trenutkih itak ne zavedajo, kakšnega sranja so sposobni. Prav neprilagojena hitrost in alkohol pa sta najpogostejša vzroka za smrtne nesreče. In to bomo zdaj spodbujali? Le kaj razmišljate, naši zakonodajalci?! Policisti prav ta teden izvajajo preventivno akcijo Hitrost. Slogan Hitrost ubija je očitno pozabljen. Kazni bi morale ostati takšne, kot so bile.
