KOMENTAR
Komentar Dejana Vodovnika: Slečena harmonika, festivali kiča in neiskrenosti
Ah, kje ste še slišali, da bi bile zvezde zadovoljne s prvim mestom na lokalni lestvici radia Spodnji Duplek. Kaj šele s prvim mestom na kakem festivalu, kjer za nagrado delijo kipce, klopotce, zlate grozde, pastirčke …
Odpri galerijo
ni podpisa
Cankarjev dom, hram visoke kulture, si je moral sloves, da vanj nikoli ne zaide obiskovalec, ki bi si vstopnico plačal sam, prati tudi s kakšno prireditvijo množične vrste. Sprejem. Večerne obleke, sijoči kamenčki na ušesnih mečicah mladih dam, prepletajoči se vonji znanih parfumov in znoja, ki ga nosnice z muko zaznavajo, izposojene obleke, novi čevlji na ogled.
Parada kiča in lepote, oranžno-zelenih umetelnih pričesk in galaksijskega make upa, neiskrenosti in pokvarjenosti in želje – biti opažen. Vsaj za trenutek, dva utegne biti že drago. Neobvezni program je tekel lepo in umirjeno, kot mora pač potekati vsaka parada. Majhna spogledovanja manj pomembnih s tistimi, ki so se enkrat ali dvakrat že pojavili na fotografijah v tem resnem ali onem bulvarskem časniku, oboževanje in komaj prikrita zavist do tistih, ki so polnili naslovnice … In potem dogodek, ki so ga vsi pričakovali. Vljudno povabilo na skromen prigrizek.
Reka ljudi se vsuje v majhno dvorano, v kateri se mize šibijo pod težo dobrot. Mamljivo, kraljevska kulinarika, paša za oči. In naloga za noge, ki morajo vsakogar posebej čim prej ponesti zraven. Kdo bi si mislil, da toliko ljudi ne večerja doma. Seveda, časa za kuho zmanjka, saj je treba pomerjati obleko, si nase nametati make up, jedli bomo tako ali tako tam, pa še brezplačno bo. Hura, mi povabljenci, hura, me zvezde!
Brezplačna penina hitro spreminja agregatno stanje čedalje bolj zgovornega občinstva, ki si za najbolj zaželene osebe izbere livrirane natakarje. Ti komaj sproti strežejo željam vinopivcev.
Toda kaj kmalu se oči nimajo več kje pasti. Kot termiti so se povabljenci zaganjali v dobrote, pripravljene in oblikovane tako, kot da bi jih pripravljal akademski kipar, si nalagali rakce, kaviar, francoske sire, pršut in olive in zvite sardelne filete kar počez. Lakota je huda stvar.
Marsikateri kolega to že ve, si je mislil Franci in stal ob strani z močnim občutkom, da ne spada zraven. To ve marsikateri glasbenik, ki se preživlja s kitaro ali le s prenašanjem ozvočenja iz kombija in v kombi …
**
Gospodarska zbornica, stiki z lokalnimi razdeljevalci državnega denarja, lokalni espejevci s spremljevalkami, ki bi rade bile kombinacija kardashiančepin, namigi, ki se s pravilno priostrenimi ušesi ali izgovorjeni v pravem tonu kaj lahko spremenijo v zlato. Beseda je meso postala, ali ni bilo tako že od nekdaj? Najete oboževalke, ki neutrudno udrihajo po telefonski tipkovnici, mame, babice in sosede v peti, šesti vrsti zatohlih dvoran v zakotnih krajih …
Seveda, pomembno je biti na prvem mestu glasbene lestvice Radia Pod kozolcem ali imeti melodijo tedna na radiu, ki ga obvladujejo besedilopisci takih ali drugačnih viž. Ah, kje ste še slišali, da bi bile zvezde zadovoljne s prvim mestom na lokalni lestvici radia Spodnji Duplek. Kaj šele s prvim mestom na kakem festivalu, kjer za nagrado delijo kipce, klopotce, zlate grozde, pastirčke … Ne, pomembno je biti udeleženec parad kiča, in če si še zmagovalec festivala pod kozolcem, uf, kakšna sreča.
**
Dajte, no dajte … Kar privoščite si, ni vsak dan kaviarja na mizi, se je sam pri sebi režal Franci in iztegnil roko z že zdavnaj spet izpraznjenim visokim kozarcem. Natakar v livreji se mu je nasmehnil, češ, midva že veva, zakaj sva tukaj, in mu previdno nalil penine prav do vrha. V kotu dvorane pa je igrala narodno-zabavna skupina. Polovica članov je bila oblečena v elegantne obleke, pol njih, tudi prsata blondinka, ki se je trudila peti in jodlati skoraj hkrati, pa v nekakšnih nošah. Ura je bila že krepko čez polnoč!
**
Naj ponovim. Pri notarju sem overil, da omenjenega Andraža Soka, ki mi je tistega dne dostavil debelo ovojnico z žigom majhnega mesta, ne poznam, pa tudi, da ne prevzemam odgovornosti za njegove zapiske, ki so bili objavljeni v minulih tednih, in izjave ter zapažanja. Vem, da se prava resnica v demokraciji sama dokaže, lažnivci pa se hitro sami razkrijejo. Samo pred javnost jih moramo postaviti. Tudi v narodno-zabavni glasbi, kjer se obrača na stotisoče evrov, in še kak tisočak povrhu, je tako.
Konec
--
Vsaka podobnost z resničnimi osebami ali dogodki je zgolj naključna.
Parada kiča in lepote, oranžno-zelenih umetelnih pričesk in galaksijskega make upa, neiskrenosti in pokvarjenosti in želje – biti opažen. Vsaj za trenutek, dva utegne biti že drago. Neobvezni program je tekel lepo in umirjeno, kot mora pač potekati vsaka parada. Majhna spogledovanja manj pomembnih s tistimi, ki so se enkrat ali dvakrat že pojavili na fotografijah v tem resnem ali onem bulvarskem časniku, oboževanje in komaj prikrita zavist do tistih, ki so polnili naslovnice … In potem dogodek, ki so ga vsi pričakovali. Vljudno povabilo na skromen prigrizek.
Reka ljudi se vsuje v majhno dvorano, v kateri se mize šibijo pod težo dobrot. Mamljivo, kraljevska kulinarika, paša za oči. In naloga za noge, ki morajo vsakogar posebej čim prej ponesti zraven. Kdo bi si mislil, da toliko ljudi ne večerja doma. Seveda, časa za kuho zmanjka, saj je treba pomerjati obleko, si nase nametati make up, jedli bomo tako ali tako tam, pa še brezplačno bo. Hura, mi povabljenci, hura, me zvezde!
Ah, kje ste še slišali, da bi bile zvezde zadovoljne s prvim mestom na lokalni lestvici radia Spodnji Duplek. Kaj šele s prvim mestom na kakem festivalu, kjer za nagrado delijo kipce, klopotce, zlate grozde, pastirčke …
Brezplačna penina hitro spreminja agregatno stanje čedalje bolj zgovornega občinstva, ki si za najbolj zaželene osebe izbere livrirane natakarje. Ti komaj sproti strežejo željam vinopivcev.
Toda kaj kmalu se oči nimajo več kje pasti. Kot termiti so se povabljenci zaganjali v dobrote, pripravljene in oblikovane tako, kot da bi jih pripravljal akademski kipar, si nalagali rakce, kaviar, francoske sire, pršut in olive in zvite sardelne filete kar počez. Lakota je huda stvar.
Marsikateri kolega to že ve, si je mislil Franci in stal ob strani z močnim občutkom, da ne spada zraven. To ve marsikateri glasbenik, ki se preživlja s kitaro ali le s prenašanjem ozvočenja iz kombija in v kombi …
**
Gospodarska zbornica, stiki z lokalnimi razdeljevalci državnega denarja, lokalni espejevci s spremljevalkami, ki bi rade bile kombinacija kardashiančepin, namigi, ki se s pravilno priostrenimi ušesi ali izgovorjeni v pravem tonu kaj lahko spremenijo v zlato. Beseda je meso postala, ali ni bilo tako že od nekdaj? Najete oboževalke, ki neutrudno udrihajo po telefonski tipkovnici, mame, babice in sosede v peti, šesti vrsti zatohlih dvoran v zakotnih krajih …
Seveda, pomembno je biti na prvem mestu glasbene lestvice Radia Pod kozolcem ali imeti melodijo tedna na radiu, ki ga obvladujejo besedilopisci takih ali drugačnih viž. Ah, kje ste še slišali, da bi bile zvezde zadovoljne s prvim mestom na lokalni lestvici radia Spodnji Duplek. Kaj šele s prvim mestom na kakem festivalu, kjer za nagrado delijo kipce, klopotce, zlate grozde, pastirčke … Ne, pomembno je biti udeleženec parad kiča, in če si še zmagovalec festivala pod kozolcem, uf, kakšna sreča.
**
Dajte, no dajte … Kar privoščite si, ni vsak dan kaviarja na mizi, se je sam pri sebi režal Franci in iztegnil roko z že zdavnaj spet izpraznjenim visokim kozarcem. Natakar v livreji se mu je nasmehnil, češ, midva že veva, zakaj sva tukaj, in mu previdno nalil penine prav do vrha. V kotu dvorane pa je igrala narodno-zabavna skupina. Polovica članov je bila oblečena v elegantne obleke, pol njih, tudi prsata blondinka, ki se je trudila peti in jodlati skoraj hkrati, pa v nekakšnih nošah. Ura je bila že krepko čez polnoč!
**
Naj ponovim. Pri notarju sem overil, da omenjenega Andraža Soka, ki mi je tistega dne dostavil debelo ovojnico z žigom majhnega mesta, ne poznam, pa tudi, da ne prevzemam odgovornosti za njegove zapiske, ki so bili objavljeni v minulih tednih, in izjave ter zapažanja. Vem, da se prava resnica v demokraciji sama dokaže, lažnivci pa se hitro sami razkrijejo. Samo pred javnost jih moramo postaviti. Tudi v narodno-zabavni glasbi, kjer se obrača na stotisoče evrov, in še kak tisočak povrhu, je tako.
Konec
--
Vsaka podobnost z resničnimi osebami ali dogodki je zgolj naključna.
