NA EKS

Komentar Dejana Vodovnika: Plagiatorji

Je plagiatorstvo res diagnoza sodobnega ustvarjanja tudi v naši preljubi nam domovini?
Fotografija: Christine Aschbacher je odstopila že ob prvem sumu plagiatorstva. FOTO: REUTERS
Odpri galerijo
Christine Aschbacher je odstopila že ob prvem sumu plagiatorstva. FOTO: REUTERS

»V časih, ko na vse več področjih kvantiteta izriva kvaliteto, se na področju glasbene produkcije, avtorstva in sporočilnosti glasbe ta trend lahko primerja s fast food prehrano. Ta nas sicer za uro ali dve nasiti, a nam dolgoročno pusti v telesu čuden, celo neprijeten občutek nepotešenosti. Ste ga kdaj občutili?

Glasbeni fast food je precej neprebavljiv. Sestavine so nekvalitetne. Hrana se res topi v ustih, a že v želodcu se spremeni v neprebavljiv cmok. Stopnja koristnih snovi za dušo in telo pa je nična. Zakaj je tako? Fast food glasba na svojem meniju ponuja posnemanje, neizvirnost, umanjkanje izkušnje. Kje je šele bolečina, trpljenje ali morda lebdeča ljubezen? Vsega naštetega glasba ne vsebuje več. Namenjena je zgolj polnjenju praznine, da prekrije tišino, ki je nevarna njivica razmišljanja. Razmišljanje pa je dandanes strogo prepovedano. Hm? Je plagiatorstvo bolezen ali zgolj modni trend, ki ga glasbena industrija ponuja naivnim poslušalcem, ki jim je prazno plagiatorstvo po godu, ker spominja na njihovo prav tako prazno in nesmiselno bivanje?

Plagiatorstvo je vedno obstajalo. Vendar včasih zgolj kot redek odklon od iskrenega avtorstva. Dandanes je načrtno plagiatorstvo uveljavljen model /po/ustvarjanja. Dandanes je 'avtor' celo pohvaljen in mastno plačan za plagiatorsko delo, če le to doseže medijsko prisotnost. Menda je na Sazasovem spisku najboljših slovenskih avtorjev vse več plagiatorjev.

Kje je razlika med avtorjem in 'avtorjem'? Ta fenomen je odlično opisal Viktor E. Frankl v svoji knjigi Človekovo iskanje najvišjega smisla; /Celjska Mohorjeva družba – 2020/. Poznamo primer violinista, ki se je vedno trudil igrati čim zavestneje. Od trenutka, ko si je violino prislonil na ramo, pa do najneznatnejših igralnotehničnih podrobnosti je vse hotel izvesti zavestno, celoten nastop je hotel opraviti docela samorefleksivno. To ga je naposled pritiralo v popoln umetniški zlom. Terapijo je bilo treba začeti z odpravo težnje po vseobvladujoči samorefleksiji in samoopazovanju ali po 'pretirani pozornosti' – hiperrefleksiji. S terapijo je bilo treba doseči to, čemur v logoterapiji rečemo 'namerna nepozornost' – derefleksijo. Z zdravljenjem je bilo treba pacientu povrniti zaupanje v nezavedno. Moral je doumeti, da je njegov nezavedni smisel za glasbo /ustvarjanje/ neprimerljivo večji od zavestnega. S tem zdravljenjem, usmerjenim v to, da se je pacient začel zanašati na svoje nezavedno, so se umetniške ustvarjalne sile njegovega nezavednega lahko sprostile. Z namerno nepozornostjo smo ustvarjalni proces osvobodili zaviralnih učinkov nepotrebne refleksivnosti.

Če je vest naš univerzalni ključ obstoja, potemtakem je naš obstoj zelo resno kompromitiran. Postali smo pridni ponavljavci in za to smo nagrajeni, če le poslušamo in ubogamo tiste, ki jih za obstoj naše kulture, identitete in umetnosti ne briga. Na primer, lastniki mnogih komercialnih medijev. Upor proti takšni industriji glasbe onemogoča potreba glasbenikov po preživetju. Ta je v izprijenem kapitalizmu, ki ga v Sloveniji večinsko furajo simpatizerji kolhozov, precej kruta. Iskreno umetniško ustvarjanje in udejstvovanje sta tako pod hudo preizkušnjo. Napada jo bolezen vsebinske in umetniške praznine.
Umetniško ustvarjanje bi se moralo ponovno naučiti spogledovati z nezavednimi ustvarjalnimi silami, povrniti zaupanje v vest in tako začeti proces zdravljenja rakavih celic umetnosti in industrije, ki bi morala postati temelj naše kulture. In ne zgolj slab plagiat/klon nečesa že ustvarjenega.

Mojmir Sepe ni citiral in navajal, ampak črpal iz knjige svojega življenja: V enem zadnjih intervjujev je ugotovil, 'da je v današnji muziki velik manko avtorstva'!

Slava mu. Avtorstvu in Sepetu,« razmišlja Kreativni škrat. In zadene žebljico na glavico. Zakaj? Njegovo razmišljanje je namreč
sovpadlo s svojevrstnim plagiatorskim dogajanjem v sosednji nam Avstriji. Tamkajšnja ministrica za delo Christine Aschbacher iz vrst ljudske stranke (ÖVP) je namreč po prvih obtožbah glede plagiatorstva v svoji diplomski nalogi in doktorski disertaciji odstopila s položaja.

Več iz te teme:

Izbrano za vas

Izbrano za vas