Komentar Dejana Vodovnika: Medved, lubadar in čebele
Medvedi, lubadarji in drugi predstavniki živalskega sveta menda sploh ne strašijo ljudi, ampak le trkajo na vrata t. i. strokovnjakov.
Odpri galerijo
Spet so bili opaženi medvedi v neposredni bližini urbanih naselij. Pred durmi odločevalcev in okoljevarstvenikov. Menda tudi tik pred vrati stroke, ki, hm, pripravlja »strokovne podlage za upravljanje z zverjadjo«.
Spet so se oglasili tudi gozdarji. S Koroške, ki z 68-odstotno gozdnatostjo na območju slovenjgraške gozdarske enote spada med najbolj gozdnata območja Slovenije. Gozdarji že spet opozarjajo na gradacijo smrekovega lubadarja, zaradi česar so lani morali posekati 172.480 kubičnih metrov dreves smreke. Za letos so napovedi še bolj črnoglede. In posledice, izmerjene v posekanih kubičnih metrih smreke, še hujše.
Spet smo obeležili svetovni dan čebel. Grozi jim pomanjkanje hrane, je bilo slišati ob dnevu, ki so ga hote ali nehote proslavljale čebele po vsem svetu. In v Sloveniji, kjer imajo tako kot ljudje z medvedi, gozdarji pa z lubadarji tudi čebele svoje težave. Kmetje travnike kosijo vedno bolj zgodaj, travniki so vedno bolj gnojeni, zato čebelam in drugim opraševalcem ne zagotavljajo hrane, pa podnebne spremembe, je slišati. »Če bo čebelam dobro, bo dobro tudi drugim,« dodajajo poznavalci. Za zapik smo izvedeli, da naj bi nemara že kaj kmalu vsak novorojenček poleg denarne pomoči dobil v dar sadiko lipe, simbol slovenstva in zelo medovito drevo. No, še to!
Včasih se vprašam, kako bi bilo, če bi živali same, npr. medvedi, lubadarji in čebele, da drugih ne omenjam, pisale zakone, pripravljale strokovne podlage za upravljanje z zverjadjo, pravilnike o košnji trave in »delovnih« resorjih, namenjenih lubadarju … Bi bilo klečeplazenja pred dobičkarji manj? Ne jočem ob iskanju odgovora, se pa le nasmehnem in si mislim svoje.
Vem, da so bili nekateri tam daleč v našem glavnem mestu, v Bruslju, že ovenčani s kmetijskimi oskarji. Zverjad in njeni manj hudi prijatelji kakšne posebne koristi od tega nimajo. Medvedi še naprej strašijo, lubadar najeda slovenske gozdove, čebele brenčijo vse dlje od pregnojenih travnikov.
In zato se te dni sploh nisem nasmehnil, ko mi je kmet s Koroške dejal, da medvedi, lubadarji in drugi predstavniki živalskega sveta pravzaprav sploh ne strašijo ljudi, ampak res samo trkajo na vrata strokovnjakov, naj pohitijo s pripravo strokovnih podlag za strokovna soočenja z nestrokovno zverjadjo in nezverjadskimi prijatelji.
Spet so se oglasili tudi gozdarji. S Koroške, ki z 68-odstotno gozdnatostjo na območju slovenjgraške gozdarske enote spada med najbolj gozdnata območja Slovenije. Gozdarji že spet opozarjajo na gradacijo smrekovega lubadarja, zaradi česar so lani morali posekati 172.480 kubičnih metrov dreves smreke. Za letos so napovedi še bolj črnoglede. In posledice, izmerjene v posekanih kubičnih metrih smreke, še hujše.
Medvedi, lubadarji in drugi predstavniki živalskega sveta menda sploh ne strašijo ljudi, ampak le trkajo na vrata t. i. strokovnjakov.
Spet smo obeležili svetovni dan čebel. Grozi jim pomanjkanje hrane, je bilo slišati ob dnevu, ki so ga hote ali nehote proslavljale čebele po vsem svetu. In v Sloveniji, kjer imajo tako kot ljudje z medvedi, gozdarji pa z lubadarji tudi čebele svoje težave. Kmetje travnike kosijo vedno bolj zgodaj, travniki so vedno bolj gnojeni, zato čebelam in drugim opraševalcem ne zagotavljajo hrane, pa podnebne spremembe, je slišati. »Če bo čebelam dobro, bo dobro tudi drugim,« dodajajo poznavalci. Za zapik smo izvedeli, da naj bi nemara že kaj kmalu vsak novorojenček poleg denarne pomoči dobil v dar sadiko lipe, simbol slovenstva in zelo medovito drevo. No, še to!
Včasih se vprašam, kako bi bilo, če bi živali same, npr. medvedi, lubadarji in čebele, da drugih ne omenjam, pisale zakone, pripravljale strokovne podlage za upravljanje z zverjadjo, pravilnike o košnji trave in »delovnih« resorjih, namenjenih lubadarju … Bi bilo klečeplazenja pred dobičkarji manj? Ne jočem ob iskanju odgovora, se pa le nasmehnem in si mislim svoje.
Vem, da so bili nekateri tam daleč v našem glavnem mestu, v Bruslju, že ovenčani s kmetijskimi oskarji. Zverjad in njeni manj hudi prijatelji kakšne posebne koristi od tega nimajo. Medvedi še naprej strašijo, lubadar najeda slovenske gozdove, čebele brenčijo vse dlje od pregnojenih travnikov.
In zato se te dni sploh nisem nasmehnil, ko mi je kmet s Koroške dejal, da medvedi, lubadarji in drugi predstavniki živalskega sveta pravzaprav sploh ne strašijo ljudi, ampak res samo trkajo na vrata strokovnjakov, naj pohitijo s pripravo strokovnih podlag za strokovna soočenja z nestrokovno zverjadjo in nezverjadskimi prijatelji.
