NA KOŽO
Komentar Dejana Vodovnika: Ego na štirih kolesih
Možak s Peračice je bil tipični slovenski egoist, ki ga sploh ne briga, kaj se dogaja okoli njega.
Odpri galerijo
Nasmejal sem se do solz, ko sem prebiral, kako so gorenjski policisti obravnavali voznika, ki je vozilo zaustavil kar na viaduktu Peračica na avtocesti. Ugotovili so, da mu je ob prepiru s partnerico prekipelo prav tam, zato je pač ustavil. Policisti so oba, razpičenega voznika in jeznorito partnerico, opozorili na povsem neprimerno početje.
Ko sem takole razmišljal, kam bi vse skupaj umestil, je bila edina beseda, ki mi je prišla na misel – egoizem. Slovenski vozniki niso razvajeni, ampak egoistični, je nemalokrat slišati iz ust tistih, ki na cestah preživijo dobršen del svojega življenja.
Da je bil omenjeni voznik z viadukta Paračica res toliko razburjen, da mu je bilo povsem vseeno, kaj si mislijo mimovozeči vozniki ali tisti, ki vozijo za njim, ne verjamem. Zdi se mi, da je bil možak zgolj tipični slovenski egoist, ki ga sploh ne briga, kaj se dogaja okoli njega. Ko se odloči, da bo po njegovo, je po njegovo. In klicaj! Tipično za naš podalpski raj.
Psihologi opozarjajo, da je lahko človek srečen le z zdravo mero egoizma. Žal pa ima beseda največkrat negativen prizvok, ki sicer ni vselej upravičen, vendar vseeno. Del samoljubja, sebičnosti potrebuje vsakdo, da se prebija skozi življenje. Zaradi samoljubja jemo, ko smo lačni, in spimo, ko smo zaspani ali utrujeni – človek sicer ne bi mogel živeti. Ljubezen do sebe nam omogoča, da si ustvarimo osebno svobodo, in je mnogo več kot pogum, da v javnosti samozavestno zastopamo svoje mnenje.
Znanec, psiholog, mi je na kratko pojasnil, da egoizem preseže mejo takrat, ko drugi pri tem trpijo. Ljudje, ki so egoistični v negativnem pomenu, se osredotočijo le nase. Zatirajo družinske člane in o vsem odločajo sami, seveda po svojih željah: kako naj poteka dan, kaj naj bo na jedilniku, kje in kako bodo preživeli prosti čas, da bodo ustavili kar na viaduktu Peračica …
Ne pomislijo na želje in interese družinskih članov, sodelavcev, »kolegov« voznikov – vse naj bi potekalo po njihovo.
Je res tako težko danes uresničiti svoje želje, jutri pa popustiti željam najbližjih ali vsaj pomisliti, da so nekje blizu tudi drugi ljudje?
Vse prevečkrat se dozdeva, da je to hudimano težko. Celo pretežko!
Ko sem takole razmišljal, kam bi vse skupaj umestil, je bila edina beseda, ki mi je prišla na misel – egoizem. Slovenski vozniki niso razvajeni, ampak egoistični, je nemalokrat slišati iz ust tistih, ki na cestah preživijo dobršen del svojega življenja.
Da je bil omenjeni voznik z viadukta Paračica res toliko razburjen, da mu je bilo povsem vseeno, kaj si mislijo mimovozeči vozniki ali tisti, ki vozijo za njim, ne verjamem. Zdi se mi, da je bil možak zgolj tipični slovenski egoist, ki ga sploh ne briga, kaj se dogaja okoli njega. Ko se odloči, da bo po njegovo, je po njegovo. In klicaj! Tipično za naš podalpski raj.
Možak s Peračice je bil tipični slovenski egoist, ki ga sploh ne briga, kaj se dogaja okoli njega.
Psihologi opozarjajo, da je lahko človek srečen le z zdravo mero egoizma. Žal pa ima beseda največkrat negativen prizvok, ki sicer ni vselej upravičen, vendar vseeno. Del samoljubja, sebičnosti potrebuje vsakdo, da se prebija skozi življenje. Zaradi samoljubja jemo, ko smo lačni, in spimo, ko smo zaspani ali utrujeni – človek sicer ne bi mogel živeti. Ljubezen do sebe nam omogoča, da si ustvarimo osebno svobodo, in je mnogo več kot pogum, da v javnosti samozavestno zastopamo svoje mnenje.
Znanec, psiholog, mi je na kratko pojasnil, da egoizem preseže mejo takrat, ko drugi pri tem trpijo. Ljudje, ki so egoistični v negativnem pomenu, se osredotočijo le nase. Zatirajo družinske člane in o vsem odločajo sami, seveda po svojih željah: kako naj poteka dan, kaj naj bo na jedilniku, kje in kako bodo preživeli prosti čas, da bodo ustavili kar na viaduktu Peračica …
Ne pomislijo na želje in interese družinskih članov, sodelavcev, »kolegov« voznikov – vse naj bi potekalo po njihovo.
Je res tako težko danes uresničiti svoje želje, jutri pa popustiti željam najbližjih ali vsaj pomisliti, da so nekje blizu tudi drugi ljudje?
Vse prevečkrat se dozdeva, da je to hudimano težko. Celo pretežko!
