NA KOŽO
Komentar Darinke Pavlič Kamien: Kuga ne čaka uradnikov
Če pride APK v Slovenijo, bo s prašičerejo za daljši čas bolj ali manj konec.
Odpri galerijo
O nevarnosti afriške prašičje kuge (APK) sem že opozarjala, a prave dimenzije te težave se začenjamo zavedati šele, ko žarišča niso niti tisoč kilometrov stran. Administracija se nekoliko stoično oglaša. Upam, da ne le zato, da formalno, ne pa tudi funkcionalno, zadosti ukrepom za preprečevanje.
Bolezen za človeka sicer ni nevarna, a ne čaka na uradnike. Zgolj letaki na mejah niso dovolj. Za učinkovito akcijo bi bilo treba precej več žara, tudi marketinški spini, kot jih uporabljajo Hrvati, ko gre za naš zaliv.
Med turistično sezono bi bilo na vzhodnih mejah potrebnega več pompa, pregledovati kabine tovornjakov, »bunkerje«, kjer šoferji hranijo svoja živila, aktivno spraševati potnike, morda celo kaznovati tiste, ki prepovedi vnosa mesa in mesnih izdelkov ne spoštujejo.
Čeprav se v EU ta hip ukvarjamo predvsem s premikanjem poletnega časa, so Madžari na vzhodu že postavili žične prepreke za migracije divjih prašičev. Danci razmišljajo o 68 kilometrov dolgi napravi na meji z Nemčijo, Nizozemce skrbi tok turistov z vzhoda, ki na počivališčih malicajo ob njihovih tovornjakih, polnih živine.
Seveda se jim ne zdi sporno, da s svojimi tovornjaki še naprej razvažajo pujske po vsem Balkanu, tudi v Romunijo. Kako težaven je boj z APK, dokazuje prav primer Romunije, ki je letos doživela skoraj tri četrtine vseh izbruhov, zabeleženih v EU. Poročajo, da so poginule prašiče našli celo v Donavi. Romunija je doslej neškodljivo uničila 200.000 prašičev in zaprosila EK za pomoč pri zatiranju bolezni.
Ta naenkrat, ne da bi se vmes kar koli zaznalo, lahko preskoči tudi 1000 kilometrov. APK, seveda, ni le evropska posebnost. Bolezen se širi tudi po Kitajski in grozi, da bo okupirala celotno Azijo, kjer je svinjina zelo pogosta in priljubljena hrana.
Če pride APK v Slovenijo, bo s prašičerejo za daljši čas bolj ali manj konec. Najverjetneje je, da bi se najprej okužili divji prašiči, prek njih pa se lahko bolezen hitro razširi na območje SV Slovenije, kjer redimo večino domačih prašičev. In svinjskim kotletom bo po dobrem desetletju spet poskočila cena!
Bolezen za človeka sicer ni nevarna, a ne čaka na uradnike. Zgolj letaki na mejah niso dovolj. Za učinkovito akcijo bi bilo treba precej več žara, tudi marketinški spini, kot jih uporabljajo Hrvati, ko gre za naš zaliv.
Med turistično sezono bi bilo na vzhodnih mejah potrebnega več pompa, pregledovati kabine tovornjakov, »bunkerje«, kjer šoferji hranijo svoja živila, aktivno spraševati potnike, morda celo kaznovati tiste, ki prepovedi vnosa mesa in mesnih izdelkov ne spoštujejo.
Čeprav se v EU ta hip ukvarjamo predvsem s premikanjem poletnega časa, so Madžari na vzhodu že postavili žične prepreke za migracije divjih prašičev. Danci razmišljajo o 68 kilometrov dolgi napravi na meji z Nemčijo, Nizozemce skrbi tok turistov z vzhoda, ki na počivališčih malicajo ob njihovih tovornjakih, polnih živine.
Seveda se jim ne zdi sporno, da s svojimi tovornjaki še naprej razvažajo pujske po vsem Balkanu, tudi v Romunijo. Kako težaven je boj z APK, dokazuje prav primer Romunije, ki je letos doživela skoraj tri četrtine vseh izbruhov, zabeleženih v EU. Poročajo, da so poginule prašiče našli celo v Donavi. Romunija je doslej neškodljivo uničila 200.000 prašičev in zaprosila EK za pomoč pri zatiranju bolezni.
Če pride APK v Slovenijo, bo s prašičerejo za daljši čas bolj ali manj konec.
Ta naenkrat, ne da bi se vmes kar koli zaznalo, lahko preskoči tudi 1000 kilometrov. APK, seveda, ni le evropska posebnost. Bolezen se širi tudi po Kitajski in grozi, da bo okupirala celotno Azijo, kjer je svinjina zelo pogosta in priljubljena hrana.
Če pride APK v Slovenijo, bo s prašičerejo za daljši čas bolj ali manj konec. Najverjetneje je, da bi se najprej okužili divji prašiči, prek njih pa se lahko bolezen hitro razširi na območje SV Slovenije, kjer redimo večino domačih prašičev. In svinjskim kotletom bo po dobrem desetletju spet poskočila cena!