NA KOŽO
Komentar Bojana Budje: Trojni praznik
Jutri je 9. maj, dan zmage, dan Evrope in dan Ljubljane.
Odpri galerijo
FOTO: Mavric Pivk
Pet pred dvanajsto – kako simbolično! – bosta danes sredi Ljubljane, na Prešernovem trgu, meščanke in meščane našega glavnega mesta nagovorila predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Marijan Križman in župan Zoran Janković. Razlog je v datumu in zagotovo še v čem. Jutri je pač 9. maj, dan zmage in hkrati praznik Ljubljane.
Za katero župan pravi, da je in bo vselej ostala rdeča. Ker so jo tistega lepega sončnega majskega dne leta 1945 osvobodili partizani.
Taisti dan je hkrati eden srečnejših dni v zgodovini človeštva. Na evropskih tleh se je končala druga svetovna vojna, sile nacizma in fašizma so bile po krvavi domala petletni moriji naposled dotolčene in potolčene. Do tod si je zgodovina bolj ali manj enotna, kakih večjih prerekanj in dilem o tem ni. Drži pa, da je bila skoroda istočasno zanetena tudi hladna vojna, izzvana z ideološkimi nasprotji komunizma in kapitalizma.
Takratna Sovjetska zveza, mogočna nesporna zmagovalka, je za pol stoletja segla čez pol Evrope. Del te hladne vojne je bila tudi Jugoslavija, dolga desetletja hkrati naš, slovenski dom. Z vsem, kar je prinašal dobrega in zlega. A zaenkrat večinsko še velja, da je bila vojaška zmaga Titovih partizanov čista kot solza in da so bili belogardisti okupatorjevi sodelavci. So pa – roko na srce – tudi taki, ki menijo drugače. Češ da so se na oni strani borili zoper brezbožni komunizem. Saj so se res, a so izgubili. In tudi zato je današnji svet zgrajen na temeljih protifašistične koalicije, na tistem dnevu zmage, ki je prišel 9. maja 1945.
Drži, pravica ljudstev je, da si po svoje razlagajo in vrednotijo svojo zgodovino. Posebej na ozemlju Juge. Nekaterim eks bratom Hrvatom se tako zdi, da je bila Neodvisna država Hrvaška z njenim ustaštvom najboljše, kar se jim je zgodilo. Drugi pač, podobno kot pri nas, prisegajo na Tita in partizane, vse manj na komunizem. A Tito je bil po očetu Hrvat, na Balkanu pa nekaj šteje oče. Po materi je bil Slovenec, a zgodovina uči, da so ženske glavne predvsem pri Judih.
Kakor koli, brez dneva zmage ne bi bilo Evrope, kot jo imamo. In naključno ali ne, 9. maj je tudi dan stare celine, ko se simbolno spominjamo zmagovalne ideje o združevanju držav v kasnejšo Evropsko unijo. Imamo torej trojni praznik, tako ali drugače obeležen z zmago. In če kdaj, se velja ob njenem čaščenju spomniti, da je antipod zmage beseda poraz. Kajti ne brez razloga je v naravi človeka, da se uči predvsem iz zmot in porazov. Po možnosti lastnih.
Za katero župan pravi, da je in bo vselej ostala rdeča. Ker so jo tistega lepega sončnega majskega dne leta 1945 osvobodili partizani.
Taisti dan je hkrati eden srečnejših dni v zgodovini človeštva. Na evropskih tleh se je končala druga svetovna vojna, sile nacizma in fašizma so bile po krvavi domala petletni moriji naposled dotolčene in potolčene. Do tod si je zgodovina bolj ali manj enotna, kakih večjih prerekanj in dilem o tem ni. Drži pa, da je bila skoroda istočasno zanetena tudi hladna vojna, izzvana z ideološkimi nasprotji komunizma in kapitalizma.
Takratna Sovjetska zveza, mogočna nesporna zmagovalka, je za pol stoletja segla čez pol Evrope. Del te hladne vojne je bila tudi Jugoslavija, dolga desetletja hkrati naš, slovenski dom. Z vsem, kar je prinašal dobrega in zlega. A zaenkrat večinsko še velja, da je bila vojaška zmaga Titovih partizanov čista kot solza in da so bili belogardisti okupatorjevi sodelavci. So pa – roko na srce – tudi taki, ki menijo drugače. Češ da so se na oni strani borili zoper brezbožni komunizem. Saj so se res, a so izgubili. In tudi zato je današnji svet zgrajen na temeljih protifašistične koalicije, na tistem dnevu zmage, ki je prišel 9. maja 1945.
FOTO: Mavric Pivk
Drži, pravica ljudstev je, da si po svoje razlagajo in vrednotijo svojo zgodovino. Posebej na ozemlju Juge. Nekaterim eks bratom Hrvatom se tako zdi, da je bila Neodvisna država Hrvaška z njenim ustaštvom najboljše, kar se jim je zgodilo. Drugi pač, podobno kot pri nas, prisegajo na Tita in partizane, vse manj na komunizem. A Tito je bil po očetu Hrvat, na Balkanu pa nekaj šteje oče. Po materi je bil Slovenec, a zgodovina uči, da so ženske glavne predvsem pri Judih.
Kakor koli, brez dneva zmage ne bi bilo Evrope, kot jo imamo. In naključno ali ne, 9. maj je tudi dan stare celine, ko se simbolno spominjamo zmagovalne ideje o združevanju držav v kasnejšo Evropsko unijo. Imamo torej trojni praznik, tako ali drugače obeležen z zmago. In če kdaj, se velja ob njenem čaščenju spomniti, da je antipod zmage beseda poraz. Kajti ne brez razloga je v naravi človeka, da se uči predvsem iz zmot in porazov. Po možnosti lastnih.
