NA EKS
Komentar Bojana Budje: Prvih trideset let Novic
Rojen je bil časopis, kot ga še ni bilo. Zraven smo odtlej, kjer koli se kadar koli zgodi kar koli za Slovenca pomembnega, usodnega. V
Odpri galerijo
FOTO:
Praznuje Slovenija, slavijo Slovenske novice. Celo dvainštirideset dni pred okroglim jubilejem mlade države, ki nikakor ne najde poti do obljubljenega raja. Ali vsaj do Švice, kot so nam govorili tistega leta 1991. So pa svojo pot našle Slovenske novice.
Polna tri desetletja že hodijo po njej, markirala sta jo Tit Doberšek in Jure Apih, prvi je nanjo s svojo ekipo stopil Tinček Guzej, za njim pa usodno Miši Bauer. Časopis je popeljal do rekordov, ki jih bržkone nikoli ne bo moč doseči, kaj šele preseči. Do naklad, ki se danes zdijo sanjske, nepojmljive. Roko na srce, tudi časi so bili drugačni. A treba je znati in si upati. Ter vztrajati. Prav zato so Novice še po nečem drugačne od preostalih dnevnikov: ni ga časnika v deželici pod Alpami, ki bi premogel v svojem življenju vsega tri odgovorne urednike. Trije avtorji, ena zgodba. Zategadelj smo največji in najboljši. Bralke in bralci nam zaupajo, že tri desetletja vedo, kaj v Novicah iskati. In to vselej tudi najdejo. Nič ne zamolčimo, nič ne skrijemo. Včasih boli, tu in tam tečejo solze, vihrata jeza in bes, a prej ali slej se vrne nasmeh in z njim upanje.
Tistega 14. maja 1991 me ni bilo zraven. Nikogar več od takratne ekipe ni v zdajšnji posadki. So pa še vedno z nami, nekaj jih bo tudi jutri, ko bomo na za nas edini dela prosti dan v tednu nazdravili okroglemu jubileju. Takrat, pred tridesetimi leti, na štirinajsti majski dan, je bil torek, vreme po Sloveniji pa kislo in podobno oblačno. V Ljubljani, Celju, Mariboru in Murski Soboti so namerili 20 Celzijevih stopinj, v Kopru in na Jesenicah 18, v Novi Gorici 21. Za ceno 12 dinarjev so se v kioskih prvikrat znašle Slovenske novice. Pisale so o štirih slovenskih vojakih, ki so pobegnili iz Splita, o skrivnostnem sestanku slovenskega vodstva v Poljčah, o Vojislavu Šešlju, ki je grozil, da bo razstrelil krško nuklearko.
Rojen je bil časopis, kot ga še ni bilo. Zraven smo odtlej, kjer koli se kadar koli zgodi kar koli za Slovenca pomembnega, usodnega. Vemo, kaj pomenijo besede stiska, beda, obup, krivica. Znamo prisluhniti in to napisati. Stavimo na pogovor iz oči v oči. Do te preklete korone najčešče v znamenitih slovenskih gostilnah, ošterijah, včasih tudi navadnih točilnicah, birtijah, beznicah. Kajti ko ljudje privežejo dušo, odvežejo jezik. To je dobro vedel že Josip Jurčič, prav tako njega dni imeniten časnikar. Pišemo torej iz ljudi za ljudi. In že 30 let pripovedujemo njihove zgodbe. Kar je tudi novi slogan naše jubilejne kampanje.
Počnemo pa še kaj več. Nekaj tega razkrivata sosednji strani, kjer pišemo o Ivanu Krambergerju, dobrotniku iz Negove. Po njem smo poimenovali naš humanitarni sklad, ki bo 30 svečk upihnil prihodnje leto. Če verjamete ali ne, pomoči potrebnim Slovenkam in Slovencem smo doslej iz njega razdelili domala milijon evrov. Ki so jih večinsko zbrali tisti najrevnejši, oni, ki vedo, kaj pomeni ostati brez službe, kruha, doma, izgubiti ponos in dostojanstvo. Skupaj z njimi smo ga mnogim vrnili, na obraze se je risalo novo upanje. To so Slovenske novice!
Hvala Titu Doberšku in Juretu Apihu za tiste čase noro idejo! Hvala Tinčku Guzeju in Marjanu Bauerju! Hvala vsem, ki z imeni in priimki tako ali drugače polnite te strani! Največja hvala pa seveda vam, drage bralke in bralci, da ostajate z nami, nekateri že celih 30 let. Slovenske novice delamo zgolj in edinole za vas. Nazdravimo jim zato skupaj! Še velikokrat. Kajti rojstni dnevi imajo edinstveno logiko. Več jih imaš, dlje živiš.
Polna tri desetletja že hodijo po njej, markirala sta jo Tit Doberšek in Jure Apih, prvi je nanjo s svojo ekipo stopil Tinček Guzej, za njim pa usodno Miši Bauer. Časopis je popeljal do rekordov, ki jih bržkone nikoli ne bo moč doseči, kaj šele preseči. Do naklad, ki se danes zdijo sanjske, nepojmljive. Roko na srce, tudi časi so bili drugačni. A treba je znati in si upati. Ter vztrajati. Prav zato so Novice še po nečem drugačne od preostalih dnevnikov: ni ga časnika v deželici pod Alpami, ki bi premogel v svojem življenju vsega tri odgovorne urednike. Trije avtorji, ena zgodba. Zategadelj smo največji in najboljši. Bralke in bralci nam zaupajo, že tri desetletja vedo, kaj v Novicah iskati. In to vselej tudi najdejo. Nič ne zamolčimo, nič ne skrijemo. Včasih boli, tu in tam tečejo solze, vihrata jeza in bes, a prej ali slej se vrne nasmeh in z njim upanje.
Tistega 14. maja 1991 me ni bilo zraven. Nikogar več od takratne ekipe ni v zdajšnji posadki. So pa še vedno z nami, nekaj jih bo tudi jutri, ko bomo na za nas edini dela prosti dan v tednu nazdravili okroglemu jubileju. Takrat, pred tridesetimi leti, na štirinajsti majski dan, je bil torek, vreme po Sloveniji pa kislo in podobno oblačno. V Ljubljani, Celju, Mariboru in Murski Soboti so namerili 20 Celzijevih stopinj, v Kopru in na Jesenicah 18, v Novi Gorici 21. Za ceno 12 dinarjev so se v kioskih prvikrat znašle Slovenske novice. Pisale so o štirih slovenskih vojakih, ki so pobegnili iz Splita, o skrivnostnem sestanku slovenskega vodstva v Poljčah, o Vojislavu Šešlju, ki je grozil, da bo razstrelil krško nuklearko.
Rojen je bil časopis, kot ga še ni bilo. Zraven smo odtlej, kjer koli se kadar koli zgodi kar koli za Slovenca pomembnega, usodnega. Vemo, kaj pomenijo besede stiska, beda, obup, krivica. Znamo prisluhniti in to napisati. Stavimo na pogovor iz oči v oči. Do te preklete korone najčešče v znamenitih slovenskih gostilnah, ošterijah, včasih tudi navadnih točilnicah, birtijah, beznicah. Kajti ko ljudje privežejo dušo, odvežejo jezik. To je dobro vedel že Josip Jurčič, prav tako njega dni imeniten časnikar. Pišemo torej iz ljudi za ljudi. In že 30 let pripovedujemo njihove zgodbe. Kar je tudi novi slogan naše jubilejne kampanje.
FOTO:
Počnemo pa še kaj več. Nekaj tega razkrivata sosednji strani, kjer pišemo o Ivanu Krambergerju, dobrotniku iz Negove. Po njem smo poimenovali naš humanitarni sklad, ki bo 30 svečk upihnil prihodnje leto. Če verjamete ali ne, pomoči potrebnim Slovenkam in Slovencem smo doslej iz njega razdelili domala milijon evrov. Ki so jih večinsko zbrali tisti najrevnejši, oni, ki vedo, kaj pomeni ostati brez službe, kruha, doma, izgubiti ponos in dostojanstvo. Skupaj z njimi smo ga mnogim vrnili, na obraze se je risalo novo upanje. To so Slovenske novice!
Hvala Titu Doberšku in Juretu Apihu za tiste čase noro idejo! Hvala Tinčku Guzeju in Marjanu Bauerju! Hvala vsem, ki z imeni in priimki tako ali drugače polnite te strani! Največja hvala pa seveda vam, drage bralke in bralci, da ostajate z nami, nekateri že celih 30 let. Slovenske novice delamo zgolj in edinole za vas. Nazdravimo jim zato skupaj! Še velikokrat. Kajti rojstni dnevi imajo edinstveno logiko. Več jih imaš, dlje živiš.
