Komentar Bojana Budje: Hrane in vode

Te dni smo prejeli še uradno potrditev že znanega. V času epidemije covida-19 se je samo v Evropski uniji za obisk spletne trgovine odločilo kar 15 milijonov novih kupcev, tri četrtine njih bo to storitev obdržalo tudi po koncu pandemije. Tako kaže zadnja raziskava, ki dodaja, da je z naskokom najbolj iskana hrana; tovrstnim spletnim ponudnikom je promet v samo nekaj mesecih zrasel za neverjetnih 95 odstotkov. Hrana. Beseda, okoli katere se vrti svet.


Človeško bitje je v bistvu narejeno tako, da elementarni užitki, kot so hrana, pijača in seks, niso ovrednoteni z evrskimi milijoni. Liter vode odžeja tako klošarja kot milijonarja, krožnik juhe ali golaža bi ju enako nasitil, ljubezen ene same ženske z njeno dušo in telesom enako osrečila. Vse to je dosegljivo za malo, zelo malo denarja. In tudi smisli življenja se običajno ne glasijo na ček za milijone evrov. Tudi zato se je že zdelo, da bo lakota z novim tisočletjem kmalu izginila, a so se mnogoljudni Kitajci in Indijci odločili, da bodo jedli več, boljše in bolj izbirčno.

Po kapitalistično. Tudi v času epidemije. Ker jih štejemo v milijarde, so njive, pašniki in štale zaječale, za nameček je predraga nafta dala prednost energiji iz bio mase; koruza je da denimo več kot 30 ton na hektar. Kmečka logika deluje po načelu preživetja. Kaj pa kmeta navsezadnje briga, kaj bodo po mestih dajali v lonce, četudi odslužene mobitele. In to, da hrana dobiva pomen, ki ji pripada, je dobro. Je moralen dogodek.

Kot je moralen dogodek jutrišnje odločanje o vodi. Senca podnebnih sprememb in spoznanje, da hrana ne raste v supermarketih, da krave niso vijolične, da je kmet človek z blagoslovljenimi rokami, bosta morda ljudi naredila boljše. Sploh ne gre za starožitnosti, za vračanje v čase Kajna, Abela in Noeta. Gre za spoznanje, da se toliko hrane, kot je potrebujemo, ne da pridelati brez sožitja in sobitja, sploh pa ne gre brez čebel. Verjamem, da bo čez nekaj stoletij mogoče tudi to, da bodo rastline denimo oplojene brez vetrov in z mehanskimi čebelami. Nisem pa prepričan, ali bodo ljudje takrat še jedli.

Ko se te dni ne brez razloga vse bolj obračamo k zemlji kot planetu našega bivanja ter zemlji materi rastlin in živali, ki nam jih je dodelila usoda – nekateri ji pravijo Bog –, je to že dejanje vere. Izgubljene, pozabljene vere. V naravne tokove življenja, v tisočletni red ljudi, živali in bogov. In prav je tako!