NA KOŽO
Komentar Bojana Budje: 120 let
Štuklja si lahko lastita le njegovo rodno Novo mesto in Maribor, kjer je leta dolgo živel.
Odpri galerijo
Živimo čase, v katerih je spomin vsaj nekajkrat lepši od zvečine pokvarjene sedanjosti. In mi ne brez razloga uide k človeku, ki je pred dvema desetletjema majhno mesto ob turkizno zeleni lepotici Krki vsaj za en dan postavil za središče sveta. Ko je Leon Štukelj, rojeni Novomeščan, s šestimi olimpijskimi ter še štirinajstimi evropskimi in svetovnimi odličji daleč najboljši slovenski športnik vseh časov, praznoval svoj stoti rojstni dan. Stoletnico. Trlo se je politikov in pomembnežev, gnetli so se ob slavljencu in takratnem predsedniku Mednarodnega olimpijskega komiteja Juanu Antoniu Samaranchu, sedež na slavnostni tribuni je bil ogledalo tam sedeče osebkove pomembnosti.
Letos jeseni, točneje 12. novembra, bo okroglih 120 let Štukljevega rojstva; umrl je domala na predvečer svojega stoprvega rojstnega dne. Ni mu bilo dano, da bi postal edini svetovni olimpionik treh stoletij. Bil pa je leta dolgo najstarejši, najznamenitejši, spomnimo se samo, kako je s svojim čilim nastopom navdušil Billa Clintona in človeštvo ob odprtju olimpijskih iger v Atlanti. Prepričan sem, da jesenski jubilej ne bo kar tako odbrzel mimo nas. Ne sme. Kot je mimo Slovencev zbežalo kakšnih štirih desetletij Štukljevega življenja. Novinarji z redkimi izjemami so o njih molčali. Ker so morali. Ker da bojda Štukelj ni bil naklonjen komunističnemu režimu. Čeprav pravnik, sodnik, mu zato po letu 1945 ni bilo več dano soditi. Kot da je Štukljeva zgodovina v mnogočem zgodovina Slovenije. Tu in tam zamolčana, le po potrebi zveličana.
Še slabi trije meseci so do obletnice. Upam, da dostojne, spoštljive, takšne, kot si jo Leon Štukelj zasluži. Brez vmešavanja v predvolilni cirkus, ki bo takrat na vrhuncu; 18. novembra bomo namreč izbirali lokalne oblastnike. Štuklja si lahko lastita le njegovo rodno Novo mesto in Maribor, kjer je leta dolgo živel. Četudi stavim, da bo kdo željan županskega stolčka pristavil še kak preluknjani piskrček z namigom, da je bil Štukelj vsaj hišni prijatelj njegovega fotra. Tako kot sta se v tistih prazničnih časih olimpionikove stoletnice za dodaten kanček slave brata Marjan in Janez Podobnik pridušala, da sta Štukljeva sorodnika. Do danes še nisem zasledil, da bi jima to tudi uspelo dokazati.
Letos jeseni, točneje 12. novembra, bo okroglih 120 let Štukljevega rojstva; umrl je domala na predvečer svojega stoprvega rojstnega dne. Ni mu bilo dano, da bi postal edini svetovni olimpionik treh stoletij. Bil pa je leta dolgo najstarejši, najznamenitejši, spomnimo se samo, kako je s svojim čilim nastopom navdušil Billa Clintona in človeštvo ob odprtju olimpijskih iger v Atlanti. Prepričan sem, da jesenski jubilej ne bo kar tako odbrzel mimo nas. Ne sme. Kot je mimo Slovencev zbežalo kakšnih štirih desetletij Štukljevega življenja. Novinarji z redkimi izjemami so o njih molčali. Ker so morali. Ker da bojda Štukelj ni bil naklonjen komunističnemu režimu. Čeprav pravnik, sodnik, mu zato po letu 1945 ni bilo več dano soditi. Kot da je Štukljeva zgodovina v mnogočem zgodovina Slovenije. Tu in tam zamolčana, le po potrebi zveličana.
Štuklja si lahko lastita le njegovo rodno Novo mesto in Maribor, kjer je leta dolgo živel.
Še slabi trije meseci so do obletnice. Upam, da dostojne, spoštljive, takšne, kot si jo Leon Štukelj zasluži. Brez vmešavanja v predvolilni cirkus, ki bo takrat na vrhuncu; 18. novembra bomo namreč izbirali lokalne oblastnike. Štuklja si lahko lastita le njegovo rodno Novo mesto in Maribor, kjer je leta dolgo živel. Četudi stavim, da bo kdo željan županskega stolčka pristavil še kak preluknjani piskrček z namigom, da je bil Štukelj vsaj hišni prijatelj njegovega fotra. Tako kot sta se v tistih prazničnih časih olimpionikove stoletnice za dodaten kanček slave brata Marjan in Janez Podobnik pridušala, da sta Štukljeva sorodnika. Do danes še nisem zasledil, da bi jima to tudi uspelo dokazati.
