Komentar Barbare Pance: Lockdown obrazi

»A veš,« se potegne bliže in rahlo usloči zagoreli vrat kolegica, ki se je pravkar, hrustljavo zapečena kot polnozrnata štručka, vrnila z dopusta. Nove bikinke, hlačke, ki so ritnice spustile na zrak, »saj razumeš,« mladenka v skoraj babičinih letih, »lovim še zadnji vlak, takole, ko še lahko pokažem jekleno rit in nabite noge.«

Avtomatsko poskeniram, ošvrknem lupino od vratu navzdol, ki že kaže znake rahlo ovenelega jabolka, ki ga po mesecu, dveh povlečemo iz ozimnice; njegova površina je v poltemi kleti lepa, na otip pa hrapava, brazdava. Po ustih se mi svaljka, a mišica zapiralka ne da, da dahnem: Guba. O, bogokletna beseda. Naj se v peklu cvre skupaj z apokrifnimi spisi. Spolirano čelo sotrpinke je brez ene same grimase, jah, nekaj špric botoksa je že sprejelo, »vidiš, zdaj se mrščim, ne vidiš,« a povrhnjica gladka in svetleča kot bodibilderjeva naoljena plat. Vse zato, da ostaja na zadnjem vagonu navidezne lepote in mladosti. »Znanec,« zatrepeče z na novo razpotegnjenimi vekami, »je šel v Turčijo po nov nasad.« Nasad, se zakopljem v možgane o novem vrtnarskem trendu, »ah, daj no, po nove lase.«

Lockdown je lepotni kirurgiji dal nesluten pospešek, vsaj čez lužo so številke frapantne; samo v ZDA se je število lepotnih posegov lani povečalo za 77 odstotkov, v zadnjih desetih letih pa za več kot 500 odstotkov. Tudi pri nas si lepotni čarodeji manejo roke. Ljudje še nikoli do zdaj nismo toliko časa preždeli pred – svojimi obrazi. Zoom, skype in podobna orodja, ki so vzklila v pandemskem obdobju, so hujša od ogledala. Večurna strmenja v ekrane so odkrila pomanjkljivosti, ki jih mimobežen pogled v zrcalo ne. Podaljšana mladost s horuk posegi tako rekoč med malico ali dopustom postaja trend. Družba ga tolerira in vzpodbuja. Vsi postajamo enaki. Na videz srečni.

Usteca našobljena, kakor vedno pripravljena na greh. Bruhnem nehote: paraliza? »Ah ne, hialuronska, veš, še bom šla.« Tudi pri 70 bo z žabjimi žnablji, a z rokami, ki ne morejo zakriti let. Lockdown obrazom najstnikov pri 50, 60 ali celo več križih telo pač ne bo moglo slediti. Umetna tekma s časom je vnaprej izgubljena. Lepi in srečni v resnici trpimo kot slika Doriana Graya.