NA EKS
Kolumna Tomaža Miheliča: Zvočno onesnaževanje
Meščani, turisti in vse več znanih obrazov se spotikajo ob nepriljubljenega harmonikarja sredi Ljubljane.
Odpri galerijo
Meščani, turisti in vse več znanih obrazov se spotikajo ob nepriljubljenega harmonikarja sredi Ljubljane. FOTO: BLAŽ SAMEC
Obožujem zven harmonike in spevne viže v narodno-zabavni preobleki. Polke in valčki se pretakajo po naših žilah in ni Slovenca, ki ne bi udarjal z nogo ob tla ter lovil ritma ob poskočni Na Golico in drugih zimzelenih alpskih hitih. Zato je toliko bolj boleče spoznanje, da se je za predstavnika te naše nacionalne glasbene zapuščine oklical harmonikar sredi Ljubljane. Tip je zakuhal že toliko polemik in se kljub temu ognil incidentu, da bi ga kakšen znerviran runkelj še zabrisal čez most.
Stric je neštetokrat prekoračil mejo dovoljenega s svojimi ksenofobnimi izpadi in si vzel pravico napadati, zmerjati, celo ukazovati raznobarvnim pouličnim umetnikom, češ, zakaj si drznejo tako glasbo udarjati na bobne ali pihati v piščal in brenkati na kitaro ter s tem motiti njegovo raztegovanje meha. Spravil se je tudi na mimoidoče, z aroganco, surovim pristopom in slabim muziciranjem pa si je nakopal nemalo kritikov.
Tisti bolj ogorčeni so se obrnili neposredno na občinske organe s prošnjo, naj končno nekaj ukrenejo, saj je dotični vzel zakon v svoje roke in se obnašal kot kralj na Betajnovi. A so vselej naleteli na skomige z rameni in vzdihe, ah, spet se pritožujejo čez istega nepridiprava. Največ, kar so uradniki lahko storili, je zmanjšanje časovnega razpona, med katerim lahko straši mimoidoče s svojim preigravanjem enih in istih skladb. In tako niti prebivalcem bližnjih stanovanj ni preostalo drugega kakor čepki za ušesa.
Tudi znani obrazi so že izrazili svoje nezadovoljstvo nad kakofonijo, ki jo ustvarja v narodno nošo ogvantan možak, pri tem pa izpostavili, da si celo kip poeta Prešerna zatiska ušesa od bolečin zaradi zgrešenih tonov.
Ob vse večjem navalu turistov z vseh koncev sveta bi lahko vsaj strateško uredili, na katerem koncu prestolnice smejo igrati usposobljeni glasbeniki. Naj se sliši še tako paradoksalno, ampak vsak pač ni za na ulico. V tujini imajo (v nekaterih mestih) natečaje in nekakšne talent šove, kjer določijo, kdo je primeren za pouličnega umetnika, medtem ko je pri nas dovolj, če plačaš takso in že lahko zvočno onesnažuješ belo Ljubljano.
Vendarle ne smemo zanemariti pozitivne strani neprijaznega harmonikarja sredi Tromostovja, kajti postranski učinek njegovega igranja odlično služi za deratizacijo ali brezplačno odvajalo. Edina škoda je le v tem, da ni tako privlačen kot prelestna Urška, sicer bi ga Povodni mož že zdavnaj popeljal na brezplačni ogled Ljubljanice.
Stric je neštetokrat prekoračil mejo dovoljenega s svojimi ksenofobnimi izpadi in si vzel pravico napadati, zmerjati, celo ukazovati raznobarvnim pouličnim umetnikom, češ, zakaj si drznejo tako glasbo udarjati na bobne ali pihati v piščal in brenkati na kitaro ter s tem motiti njegovo raztegovanje meha. Spravil se je tudi na mimoidoče, z aroganco, surovim pristopom in slabim muziciranjem pa si je nakopal nemalo kritikov.
Tisti bolj ogorčeni so se obrnili neposredno na občinske organe s prošnjo, naj končno nekaj ukrenejo, saj je dotični vzel zakon v svoje roke in se obnašal kot kralj na Betajnovi. A so vselej naleteli na skomige z rameni in vzdihe, ah, spet se pritožujejo čez istega nepridiprava. Največ, kar so uradniki lahko storili, je zmanjšanje časovnega razpona, med katerim lahko straši mimoidoče s svojim preigravanjem enih in istih skladb. In tako niti prebivalcem bližnjih stanovanj ni preostalo drugega kakor čepki za ušesa.
Tudi znani obrazi so že izrazili svoje nezadovoljstvo nad kakofonijo, ki jo ustvarja v narodno nošo ogvantan možak, pri tem pa izpostavili, da si celo kip poeta Prešerna zatiska ušesa od bolečin zaradi zgrešenih tonov.
Ob vse večjem navalu turistov z vseh koncev sveta bi lahko vsaj strateško uredili, na katerem koncu prestolnice smejo igrati usposobljeni glasbeniki. Naj se sliši še tako paradoksalno, ampak vsak pač ni za na ulico. V tujini imajo (v nekaterih mestih) natečaje in nekakšne talent šove, kjer določijo, kdo je primeren za pouličnega umetnika, medtem ko je pri nas dovolj, če plačaš takso in že lahko zvočno onesnažuješ belo Ljubljano.
Vendarle ne smemo zanemariti pozitivne strani neprijaznega harmonikarja sredi Tromostovja, kajti postranski učinek njegovega igranja odlično služi za deratizacijo ali brezplačno odvajalo. Edina škoda je le v tem, da ni tako privlačen kot prelestna Urška, sicer bi ga Povodni mož že zdavnaj popeljal na brezplačni ogled Ljubljanice.
