KOMENTAR
Kolumna Tomaža Miheliča: V dobrem in slabem
Zmagoslavna vrnitev Ilke Štuhec in premierna zmaga Žana Kranjca sta nas zazibali v zimsko sezono, polno pričakovanj.
Odpri galerijo
Zmagoslavna vrnitev Ilke Štuhec. FOTO: AP
Zimski vikendi so rezervirani za fotelj, televizijo in navijanje. Nobena ura me ne more presenetiti, tudi če se je treba zbuditi sredi noči, da bi lahko stiskal pesti za naše športne gladiatorje. Včasih sem na koncu tekme tako izžet, kakor da bi pretekel maraton.
Čustveno se vržem na glavo v navijaško evforijo in glasno prepevanje himne ter empatično točenje solz ob dviganju slovenske zastave med podelitvijo kolajn sta stalnici v moji dnevni sobi. Emocije so še toliko večje, ko se na zmagoslavne stopničke povzpne povratnica po hudi poškodbi Ilka Štuhec ali kak mladenič, ki slavi prvo zmago, kot je uspelo Žanu Kranjcu.
Mariborčanka z najbolj prisrčnim in iskrenim nasmeškom v beli karavani je poleg bolečin ter dolgotrajne, naporne rehabilitacije morala prenašati še pritlehne napovedi domačih veleumov, da se ji nikoli ne bo uspelo vrniti na pota stare slave. Po dveh zaporednih briljantnih vožnjah je z deklasiranjem tekmic na najbolj eleganten način pokazala sredinec vsem Nostradamusom in morebitnim kandidatom za nasledstvo Babe Vange.
Športnike je treba spodbujati v vseh okoliščinah, torej v dobrem in slabem, kot pri partnerski zaobljubi. Zato je milo rečeno zavržno to dvolično navijanje s figo v žepu. Biti fen naših šampionov samo takrat, ko so na vrhu, in jih ob naslednjem spodrsljaju popljuvati do neprepoznavnosti pač ni plemenito.
Takisto se je zgodilo po razglasitvi športnika leta. Na medmrežju je završalo, češ da si Luka Dončić ne zasluži tega naziva, saj po mnenju vrlih kavč strokovnjakov, skritih za lažnimi profili in še bolj debilnimi vzdevki, ničesar ni naredil za slovenski šport v minulem letu. Človeku, ki ljubi vse discipline in se navdušuje nad požrtvovalnostjo naših bojevnikov na terenu, se ob tako primitivnih odzivih lomi srce.
Biti državljan tega majhnega podalpskega raja je postalo premalo, da bi se nekoga smelo okititi z nazivom najboljši, četudi s svojimi mojstrovinami navdušuje svetovno javnost in stroko. Mladenič iz Ljubljane je zgolj v nekaj mesecih prinesel naši deželi več pozitivne publicitete, kot je to mnoga leta uspevalo ameriški prvi dami, za katero se zdi, da na svoje slovanske korenine ni ravno pretirano ponosna. Le zakaj bi bila, ko pa je postala državljanka kontroverzne velesile in odločno zagovarja nore ideje nastrojenega moža.
Luka nikoli ni zatajil svoje zastave, grba, jezika, in četudi bi lahko že zdavnaj zamenjal potni list za srbskega, je ostal zvest svoji domovini.
Zato so očitki, da za Slovenijo ni naredil veliko, le kriki nemoči, zavisti in žlehtnobe. Če bi znali vso to negativnost pretvoriti v obnovljivi vir energije, bi se lahko že zdavnaj samooskrbovali z lastno zlobo in se vso zimo greli z njo.
Čustveno se vržem na glavo v navijaško evforijo in glasno prepevanje himne ter empatično točenje solz ob dviganju slovenske zastave med podelitvijo kolajn sta stalnici v moji dnevni sobi. Emocije so še toliko večje, ko se na zmagoslavne stopničke povzpne povratnica po hudi poškodbi Ilka Štuhec ali kak mladenič, ki slavi prvo zmago, kot je uspelo Žanu Kranjcu.
Mariborčanka z najbolj prisrčnim in iskrenim nasmeškom v beli karavani je poleg bolečin ter dolgotrajne, naporne rehabilitacije morala prenašati še pritlehne napovedi domačih veleumov, da se ji nikoli ne bo uspelo vrniti na pota stare slave. Po dveh zaporednih briljantnih vožnjah je z deklasiranjem tekmic na najbolj eleganten način pokazala sredinec vsem Nostradamusom in morebitnim kandidatom za nasledstvo Babe Vange.
Športnike je treba spodbujati v vseh okoliščinah, torej v dobrem in slabem, kot pri partnerski zaobljubi. Zato je milo rečeno zavržno to dvolično navijanje s figo v žepu. Biti fen naših šampionov samo takrat, ko so na vrhu, in jih ob naslednjem spodrsljaju popljuvati do neprepoznavnosti pač ni plemenito.
Takisto se je zgodilo po razglasitvi športnika leta. Na medmrežju je završalo, češ da si Luka Dončić ne zasluži tega naziva, saj po mnenju vrlih kavč strokovnjakov, skritih za lažnimi profili in še bolj debilnimi vzdevki, ničesar ni naredil za slovenski šport v minulem letu. Človeku, ki ljubi vse discipline in se navdušuje nad požrtvovalnostjo naših bojevnikov na terenu, se ob tako primitivnih odzivih lomi srce.
Biti državljan tega majhnega podalpskega raja je postalo premalo, da bi se nekoga smelo okititi z nazivom najboljši, četudi s svojimi mojstrovinami navdušuje svetovno javnost in stroko. Mladenič iz Ljubljane je zgolj v nekaj mesecih prinesel naši deželi več pozitivne publicitete, kot je to mnoga leta uspevalo ameriški prvi dami, za katero se zdi, da na svoje slovanske korenine ni ravno pretirano ponosna. Le zakaj bi bila, ko pa je postala državljanka kontroverzne velesile in odločno zagovarja nore ideje nastrojenega moža.
Luka nikoli ni zatajil svoje zastave, grba, jezika, in četudi bi lahko že zdavnaj zamenjal potni list za srbskega, je ostal zvest svoji domovini.
Zato so očitki, da za Slovenijo ni naredil veliko, le kriki nemoči, zavisti in žlehtnobe. Če bi znali vso to negativnost pretvoriti v obnovljivi vir energije, bi se lahko že zdavnaj samooskrbovali z lastno zlobo in se vso zimo greli z njo.
