NA EKS

Kolumna Tomaža Miheliča: Spet gre za otroke

Naši malčki so naše zlato.
Fotografija: Otroci so spet postali sredstvo za pogajanje, izsiljevanje in pobiranje političnih točk. Foto: Shutterstock
Odpri galerijo
Otroci so spet postali sredstvo za pogajanje, izsiljevanje in pobiranje političnih točk. Foto: Shutterstock

Srčki golobčki, ljubčki in ljubice, gusarčki in princeske, skratka le najbolj ljubki pridevniki lahko orišejo vse bogastvo, ki nam ga prinašajo v življenje. Dejstvo je, da ti ni treba biti starš, da bi imel izkušnje z otroki. Že funkcija strica, bratranca, starejšega brata ali sestre, trenerja, mentorja in še kakšna druga vloga zadostuje, da si ustvarimo mnenje o naših zanamcih, o prihodnjih rodovih te precej razdrapane družbe. Poleg tega da so plemenita naložba za prihodnost civilizacije, so tudi odlično sredstvo za medsebojno obračunavanje in manipuliranje. Zagotovo poznate kakšen zakonski par, ki se je po ločitvi izživljal drug nad drugim na račun skrbništva in preživnine.

Možje in žene ali bolje rečeno matere in očetje se po žolčnem razhodu zelo radi vojskujejo na plečih svojih sinov in hčera, kajti za dobrobit svojega otroka bo eden od njiju slej ko prej popustil in sprejel zahteve nasprotnega tabora. Otroke se zelo pogosto izkorišča za poceni delovno silo, za trgovino z belim blagom, za trkanje na slabo vest v oglasih človekoljubnih organizacij in ceneno pridobivanje političnih točk. Le kdo ne pomni slogana – Za otroke gre, kjer so se nekateri krčevito borili, da si družino zaslužijo samo tisti z dvema staršema različnega spola. V ideološki gonji so zlahka poteptali vse enostarševske skupnosti, pa tiste, ki jih zaradi težkih socialnih okoliščin vzgajajo dedki in babice. Vsi so ostali brez naziva družina. Ti isti borci za otroke so kaj kmalu pozabili nanje in jih prepustili izoliranemu življenju, odmaknjene od vrstnikov, odvisne le od spletnega okenca, prek katerega lahko varno komunicirajo s prijatelji in sošolci. A tudi tukaj prihaja do velikanskih razlik, saj nima vsak otrok te sreče, da se je rodil s popolnim psihofizičnim zdravjem.

Tisti s posebnimi potrebami so se znašli v brezizhodnem položaju, kjer rapidno nazadujejo, ker vsakdo pač nima tako usposobljenih staršev, da bi lahko prevzemali funkcijo terapevta, psihologa, defektologa in še kakšnega strokovnega sodelavca obenem. Že pred temi ukrepi so bili potisnjeni na rob, zdaj pa so jih pohodili kot cigaretni ogorek. Sistematično so izolirani pri športni vzgoji, ker je očitno pomembneje od Coubertinovega slogana, da je bolje sodelovati kot zmagati, v šolske ekipe uvrstiti le najbolj hitre in močne posameznike, na tiste z downovim sindromom ali kakšno drugo kromosomsko napako pa se zlahka pozabi. V bistvu se jih tretira kot nekakšne maskote, češ, kako smo mi napredni, saj na naši klopi sedi nekdo s telesno ali duševno hibo. Osamljenih pri malici ali odmorih raje sploh ne omenjam, da se mi ne bo še bolj zagravžal ta zlagani svet tisočerih moral. Kje so zdaj vsi ti starši, ki tako glasno zagovarjajo, da gre za otroke, kadar to parolo uporabijo določene politične sile?! Dajte raje svoje otroke podučiti o sprejemanju raznolikosti med vrstniki in da bodo vaši malčki ravno zato večji frajerji, ker bodo medse s srčno toplino povabili hendikepirane fante ali dekleta, ki se jih drugi izogibajo. Tudi tega se lahko naučijo pri šolanju od doma.

Izbrano za vas

Izbrano za vas