KOLUMNA
Kolumna Tomaža Miheliča: Dama, gospodinja in kurba
Za uspeh ne širite nog, ampak raje napnite svoje možgane.
Odpri galerijo
umetna usta in prsi
V borbi za enakovredni položaj si nekatere ženske delajo medvedjo uslugo. Z neskončno željo po tem, da bi izrazile, kako samozavestne, močne in sposobne v resnici so, si s potenciranjem svoje seksualnosti vztrajno kopljejo grob.
Zgledovanje po umetelnih, absurdno obdelanih likih iz navidezno bleščavega javnega življenja, se je sprevrglo v kult sodobnega poniževanja lastne vrste. Napihnjene ustnice, ki so podobne paru slastnih in predvsem ultra »zdravih« hrenovk, pa orjaški baloni, ki naj bi simbolizirali oprsje, neproporcionalno zaobljene zadnjice, nekakšne človeške vodne blazine, vse to ustvarja groteskno podobo o emancipaciji. Škoda, da ni moč umetne inteligence vstaviti v lobanjo tako preprosto kot vrečke silikona pod kožno tkivo.
Ne želim posploševati, še manj obsojati estetskih ali plastičnih posegov. Bolj me zbode to vulgariziranje spola, ki se je skozi neizprosna patriarhalna obdobja hrepenenja in borbe po spoštovanju uprl moški dominanci. Čas sicer kaže, da so rezultati krvavih bitk za enakopravnost iz dekade v dekado bolj vidni, a težko se otresemo občutka, da so ženske same sebi največja grožnja.
Definicijo o idealni podobi Eve so si seveda izmislili mačisti. Ti bi radi videli damo na ulici, gospodinjo v hiši in razvratnico v zakonski postelji, nekakšen ceneno kičast kliše, s katerim so jih spretno ukalupili. Zaslepljene in ustrahovane z moralnimi očitki ter utesnjene s strogimi, visoko etičnimi pravili, so vzporedno razvile deviacije in napačno interpretirale lastno moč, ki se skriva v njihovi seksualnosti. Namesto da bi jo premišljeno izrabile v svoj prid, so jo začele zlorabljati na vsakem koraku.
Za primer vzemimo starlete, nekakšne marionete vplivnežev, po katerih se zgleduje vse preveč zmedenih najstnic. Poznam jih kar nekaj, tudi zasebno, ko mi jokajo, zakaj si ne morejo najti stalnega partnerja, obenem pa so videti kakor orjaški kosi mesa, zaviti v samostoječe najlonske nogavice. Kot nekakšne trofeje listajo seznam tipov, ki jim prek družabnih omrežij po tekočem traku pošiljajo svoje tiče, in naivno premišljujejo, kdo bo njihov naslednji zmenek. Bodoči mož te res ne more prepričati s tem, da ti že ob prvem živijo pripne selfie nabreklega junaka. Utopično bi bilo pričakovati, da bo neki potencialni mož v njihovi podobi videl kaj drugega kot koš za praznjenje. Da so živahne v intimnih trenutkih, ni prav nič narobe, ampak za to ne potrebujejo, da jim že na čelu utripa: »vlačuga«. Same sebe umeščajo v skupino seksualnih objektov in potrjujejo prastaro klerikalno prepričanje, da so ženske le za razplod. Moderni župniki bi jih poimenovali še v krpice za brisanje sledi naslade.
Morda zvenim kot zagrenjena feministka, a primeri iz okolja me vsakodnevno opozarjajo na fenomen medijskih cip, ki se v ospredje prerinejo s ta malo in ne s talentom. Zgledujejo se po simbiotičnem sobivanju iz narave, principu bele omele in drevesa. Le da one svojim potencialnim možem ne zagotavljajo eksistencialnih pogojev, ampak jim v zameno za materialne dobrine ponudijo svoje telo. En stric iz ozadja ji plačuje položnice ali najemnino, drug ji polni hladilnik, saj revica ne more preživeti le od goltanja njegove semenske tekočine. Ne namigujem na klasično kurbarijo ali elitno prostitucijo, ampak na napačno manifestiranje ženskega bistva. Rezultat tega je blodno iskanje pristne ljubezni in nepopravljiva škoda na poti do popolne emancipacije.
Zgledovanje po umetelnih, absurdno obdelanih likih iz navidezno bleščavega javnega življenja, se je sprevrglo v kult sodobnega poniževanja lastne vrste. Napihnjene ustnice, ki so podobne paru slastnih in predvsem ultra »zdravih« hrenovk, pa orjaški baloni, ki naj bi simbolizirali oprsje, neproporcionalno zaobljene zadnjice, nekakšne človeške vodne blazine, vse to ustvarja groteskno podobo o emancipaciji. Škoda, da ni moč umetne inteligence vstaviti v lobanjo tako preprosto kot vrečke silikona pod kožno tkivo.
Ne želim posploševati, še manj obsojati estetskih ali plastičnih posegov. Bolj me zbode to vulgariziranje spola, ki se je skozi neizprosna patriarhalna obdobja hrepenenja in borbe po spoštovanju uprl moški dominanci. Čas sicer kaže, da so rezultati krvavih bitk za enakopravnost iz dekade v dekado bolj vidni, a težko se otresemo občutka, da so ženske same sebi največja grožnja.
Definicijo o idealni podobi Eve so si seveda izmislili mačisti. Ti bi radi videli damo na ulici, gospodinjo v hiši in razvratnico v zakonski postelji, nekakšen ceneno kičast kliše, s katerim so jih spretno ukalupili. Zaslepljene in ustrahovane z moralnimi očitki ter utesnjene s strogimi, visoko etičnimi pravili, so vzporedno razvile deviacije in napačno interpretirale lastno moč, ki se skriva v njihovi seksualnosti. Namesto da bi jo premišljeno izrabile v svoj prid, so jo začele zlorabljati na vsakem koraku.
Za primer vzemimo starlete, nekakšne marionete vplivnežev, po katerih se zgleduje vse preveč zmedenih najstnic. Poznam jih kar nekaj, tudi zasebno, ko mi jokajo, zakaj si ne morejo najti stalnega partnerja, obenem pa so videti kakor orjaški kosi mesa, zaviti v samostoječe najlonske nogavice. Kot nekakšne trofeje listajo seznam tipov, ki jim prek družabnih omrežij po tekočem traku pošiljajo svoje tiče, in naivno premišljujejo, kdo bo njihov naslednji zmenek. Bodoči mož te res ne more prepričati s tem, da ti že ob prvem živijo pripne selfie nabreklega junaka. Utopično bi bilo pričakovati, da bo neki potencialni mož v njihovi podobi videl kaj drugega kot koš za praznjenje. Da so živahne v intimnih trenutkih, ni prav nič narobe, ampak za to ne potrebujejo, da jim že na čelu utripa: »vlačuga«. Same sebe umeščajo v skupino seksualnih objektov in potrjujejo prastaro klerikalno prepričanje, da so ženske le za razplod. Moderni župniki bi jih poimenovali še v krpice za brisanje sledi naslade.
Morda zvenim kot zagrenjena feministka, a primeri iz okolja me vsakodnevno opozarjajo na fenomen medijskih cip, ki se v ospredje prerinejo s ta malo in ne s talentom. Zgledujejo se po simbiotičnem sobivanju iz narave, principu bele omele in drevesa. Le da one svojim potencialnim možem ne zagotavljajo eksistencialnih pogojev, ampak jim v zameno za materialne dobrine ponudijo svoje telo. En stric iz ozadja ji plačuje položnice ali najemnino, drug ji polni hladilnik, saj revica ne more preživeti le od goltanja njegove semenske tekočine. Ne namigujem na klasično kurbarijo ali elitno prostitucijo, ampak na napačno manifestiranje ženskega bistva. Rezultat tega je blodno iskanje pristne ljubezni in nepopravljiva škoda na poti do popolne emancipacije.
