KOLUMNA
Kolumna Tanje Cegnar: Jesen
Ob doslednem spoštovanju sprejetih zavez o škodljivih snoveh si bo ozonska plast v nekaj desetletjih opomogla.
Odpri galerijo
FOTO: Guliver/Getty Images
Meteorološko poletje se je poslovilo zadnji avgustovski petek, meteorologi v poletje štejemo mesece od junija do avgusta v celoti. Čeprav smo letos prvi vročinski val dočakali šele ob koncu julija, je bilo poletje nadpovprečno toplo, večinoma šesto, ponekod tudi peto najtoplejše.
Temperaturnih presežkov tokrat ni bilo, so pa poletje zaznamovala številna neurja. Precej bolj neobičajno kot v naših krajih je bilo poletje na severu in zahodu Evrope in tudi marsikje drugje po svetu.
Jesen se je začela z obilnim deževjem in obremenilnim vremenskim vplivom. Podobno je bilo lani, ko je bilo vreme septembra že vse od začetka povsem jesensko. V celoti je bil lanski september hladnejši od dolgoletnega povprečja, obilno namočen, sončnega vremena je primanjkovalo. Za vremensko občutljive ljudi je bil pogosto naporen, tako kot je tudi letošnji začetek prvega jesenskega meseca.
Dnevi se septembra hitro krajšajo, moč sončnih žarkov slabi. Čeprav bomo vrednosti UV-indeksa redno objavljali še naprej, nas bo moč žarkov do pomladi skrbela le, če bomo potovali proti jugu ali pa se podajali v gore, še posebno ob prisotnosti snežne odeje.
Tudi obdobje, ko se je občasno pojavljala povišana raven ozona v prizemni plasti zraka, se je s poletjem poslovilo. A septembra bomo še govorili o ozonu, vendar ne o tistem pri tleh, ampak o tistem visoko v ozračju, ki nas varuje pred škodljivimi UV-žarki. V ozračju ga je zelo malo, če bi vsega zbrali na nivoju morske gladine in ga ohladili na 0 °C, bi ga bilo le za od 2 do 5, morda ponekod 6 mm debelo plast. 16. septembra zaznamujemo svetovni dan zaščitne ozonske plasti.
Mednarodna prizadevanja za njeno ohranitev so učinkovita in vsebnost za ozon škodljivih snovi v ozračju je dosegla vrhunec sredi devetdesetih let minulega stoletja. Vendar se bo ozonska luknja kljub ukrepom najverjetneje pojavljala še nekaj časa, saj imajo freoni dolgo življenjsko dobo, nekateri celo daljšo od sto let.
Ocenjujejo, da si bo ob doslednem spoštovanju sprejetih zavez o škodljivih snoveh ozonska plast v nekaj desetletjih povsem opomogla. Ozonska luknja je časovno in prostorsko omejen pojav. Obseg, hitrost razvoja in obnovitev zaščitne ozonske plasti nad Antarktiko so iz leta v leto odvisni od vremenskih razmer. Tako kot že nekaj desetletij se je tudi letos ozonska luknja nad Antarktiko začela razvijati avgusta, septembra pričakujemo njen največji obseg.
Letno srečanje Evropske meteorološke zveze je bilo v Budimpešti na Madžarskem. S približno 800 udeleženci je to največja meteorološka konferenca v Evropi. Ves teden so potekala predavanja v petih vzporednih sekcijah, poleg njih pa še vzporedni dogodki in delavnice. Krovna tema je Vreme in podnebje: globalne spremembe in lokalne nevarnosti. Izzivi, s katerimi se srečujemo meteorologi, naraščajo. Vse večji poudarek je na sodelovanju z uporabniki meteoroloških informacij, na upoštevanju potreb uporabnikov in skupnem razvijanju storitev, ki omogočajo optimalno ukrepanje na osnovi informacij.
Državljani, odločevalci in družba v celoti potrebujejo informacije o posledicah spreminjajočega se podnebja, še posebno o nevarnih vremenskih in podnebnih pojavih, s katerimi se srečujemo vse pogosteje in pomembno vplivajo na ljudi, naravo in infrastrukturo.
Osnovna naloga meteorologov ostaja nespremenjena, torej taka, kot je že vse od nastanka državnih meteoroloških služb: spremljanje podnebnih razmer, zagotavljanje zanesljivih napovedi in zaupanja vrednih opozoril. Vendar pa so v tem stoletju poleg napovedi vremenskih pojavov potrebne tudi napovedi učinkov, ki jih imajo vremenske razmere, in napovedi dolgoročnih sprememb podnebja, ki so namenjene podpori strateških odločitev na državni ravni, katerih cilj je reševanje življenj in zmanjšanje stroškov naravnih nesreč ter prilagajanje na podnebne spremembe.
Vsi ti izzivi povečujejo odgovornost državnih meteoroloških služb in organizacij, katerih delovno področje je tesno povezano z vremenom in podnebjem ter njunim vplivom.
Temperaturnih presežkov tokrat ni bilo, so pa poletje zaznamovala številna neurja. Precej bolj neobičajno kot v naših krajih je bilo poletje na severu in zahodu Evrope in tudi marsikje drugje po svetu.
Jesen se je začela z obilnim deževjem in obremenilnim vremenskim vplivom. Podobno je bilo lani, ko je bilo vreme septembra že vse od začetka povsem jesensko. V celoti je bil lanski september hladnejši od dolgoletnega povprečja, obilno namočen, sončnega vremena je primanjkovalo. Za vremensko občutljive ljudi je bil pogosto naporen, tako kot je tudi letošnji začetek prvega jesenskega meseca.
Ob doslednem spoštovanju sprejetih zavez o škodljivih snoveh si bo ozonska plast v nekaj desetletjih opomogla.
Dnevi se septembra hitro krajšajo, moč sončnih žarkov slabi. Čeprav bomo vrednosti UV-indeksa redno objavljali še naprej, nas bo moč žarkov do pomladi skrbela le, če bomo potovali proti jugu ali pa se podajali v gore, še posebno ob prisotnosti snežne odeje.
Tudi obdobje, ko se je občasno pojavljala povišana raven ozona v prizemni plasti zraka, se je s poletjem poslovilo. A septembra bomo še govorili o ozonu, vendar ne o tistem pri tleh, ampak o tistem visoko v ozračju, ki nas varuje pred škodljivimi UV-žarki. V ozračju ga je zelo malo, če bi vsega zbrali na nivoju morske gladine in ga ohladili na 0 °C, bi ga bilo le za od 2 do 5, morda ponekod 6 mm debelo plast. 16. septembra zaznamujemo svetovni dan zaščitne ozonske plasti.
Mednarodna prizadevanja za njeno ohranitev so učinkovita in vsebnost za ozon škodljivih snovi v ozračju je dosegla vrhunec sredi devetdesetih let minulega stoletja. Vendar se bo ozonska luknja kljub ukrepom najverjetneje pojavljala še nekaj časa, saj imajo freoni dolgo življenjsko dobo, nekateri celo daljšo od sto let.
Ocenjujejo, da si bo ob doslednem spoštovanju sprejetih zavez o škodljivih snoveh ozonska plast v nekaj desetletjih povsem opomogla. Ozonska luknja je časovno in prostorsko omejen pojav. Obseg, hitrost razvoja in obnovitev zaščitne ozonske plasti nad Antarktiko so iz leta v leto odvisni od vremenskih razmer. Tako kot že nekaj desetletij se je tudi letos ozonska luknja nad Antarktiko začela razvijati avgusta, septembra pričakujemo njen največji obseg.
Letno srečanje Evropske meteorološke zveze je bilo v Budimpešti na Madžarskem. S približno 800 udeleženci je to največja meteorološka konferenca v Evropi. Ves teden so potekala predavanja v petih vzporednih sekcijah, poleg njih pa še vzporedni dogodki in delavnice. Krovna tema je Vreme in podnebje: globalne spremembe in lokalne nevarnosti. Izzivi, s katerimi se srečujemo meteorologi, naraščajo. Vse večji poudarek je na sodelovanju z uporabniki meteoroloških informacij, na upoštevanju potreb uporabnikov in skupnem razvijanju storitev, ki omogočajo optimalno ukrepanje na osnovi informacij.
Državljani, odločevalci in družba v celoti potrebujejo informacije o posledicah spreminjajočega se podnebja, še posebno o nevarnih vremenskih in podnebnih pojavih, s katerimi se srečujemo vse pogosteje in pomembno vplivajo na ljudi, naravo in infrastrukturo.
Osnovna naloga meteorologov ostaja nespremenjena, torej taka, kot je že vse od nastanka državnih meteoroloških služb: spremljanje podnebnih razmer, zagotavljanje zanesljivih napovedi in zaupanja vrednih opozoril. Vendar pa so v tem stoletju poleg napovedi vremenskih pojavov potrebne tudi napovedi učinkov, ki jih imajo vremenske razmere, in napovedi dolgoročnih sprememb podnebja, ki so namenjene podpori strateških odločitev na državni ravni, katerih cilj je reševanje življenj in zmanjšanje stroškov naravnih nesreč ter prilagajanje na podnebne spremembe.
Vsi ti izzivi povečujejo odgovornost državnih meteoroloških služb in organizacij, katerih delovno področje je tesno povezano z vremenom in podnebjem ter njunim vplivom.
