Kolumna Tanja Cegnar: Utrjevanje

Pandemija novega koronavirusa je močno zaznamovala življenje v svetu in tudi pri nas. Na učinkovito zdravilo in preverjeno cepivo še čakamo, zato se mnogi sprašujemo, kako izboljšati telesno odpornost. Med tradicionalne načine za utrjevanje, ki jih je v sodobnem času močno izrinil napredek farmacije in modernih načinov zdravljenja, spada tudi klimatska terapija.


V preteklosti je temeljila na izkustvenih ugotovitvah; prepričani so bili, da bodo bolezenske težave odpravili ali ublažili že z bivanjem v kraju z zdravilnim podnebjem. Priljubljena je bila predvsem za zdravljenje bolezni dihal in kože, cenjeni pa so tudi njeni učinki za dvig splošne odpornosti. Za izvajanje klimatske terapije je primerno podnebje ob morju, v sredogorju in gorah. Ta tri podnebna območja se razlikujejo po jakosti in vrsti dražljajev, ki smo jim izpostavljeni.

Klimatska terapija temelji na odsotnosti obremenilnih vplivov okolja in na prilagajanju dražljajem naravnega okolja, h kateremu štejemo tudi podnebje. Ozračje deluje na telo kot celota in tudi vpliv posameznih vremenskih elementov upoštevamo glede na njihov skupni učinek na telo. Vplive združujemo v tri skupine: toplotne, kemične in vpliv sončnih žarkov. Toplotni učinki so odvisni od temperature in vlažnosti zraka, toplotnega sevanja in vetra. V klimatski terapiji so najpomembnejši, saj vplivajo na uravnavanje telesne temperature.

Kroženje krvi je pomembno pri vseh oblikah izmenjave toplote med telesom in okoljem, saj kri prenaša toploto iz jedra telesa h koži. Pri visoki temperaturi zraka je izhlapevanje potu najbolj učinkovit način oddajanja odvečne toplote. Če je zrak vlažen, je ohlajanje z izhlapevanjem potu oteženo, zato predstavlja toplo in vlažno okolje za telo veliko obremenitev. Pri izvajanju klimatske terapije se izogibamo toplemu in vlažnemu okolju, ki telo obremenjuje, nasprotno pa nam je hladno okolje za izvajanje klimatske terapije potrebno, saj telo sili, da se prilagaja. Tako imenovano utrjevanje v hladnem okolju je bistvena sestavina preventivnega delovanja, saj veča odpornost proti zunanjim vplivom. Ko se telo prilagaja na ponavljajoče se izpostavljanje hladnemu okolju, se izboljšata prekrvitev in splošna imunska odpornost.

V sredogorju ustrezno kombiniramo naslednje oblike: telesni napor, ciljno orientirano uporabo podnebnih in vremenskih dejavnikov, počitek in podporne fizioterapevtske tehnike. Klimatsko terapijo moramo izvajati v pravilnem zaporedju obremenitve in počitka, kombiniramo jo s preostalimi fizikalnimi in zdravstvenimi ukrepi.

Da bi bili učinki klimatske terapije opaznejši in trajnejši, telo dnevno več tednov zapored izpostavljamo režimu doziranih biometeoroloških razmer v čistem zraku brez alergenov in obremenilnih vplivov, kot je na primer vročina. Dražljaji, ki sprožajo prilagajanje, so: UV-sevanje, vidna svetloba, zmanjšan delni pritisk kisika v višje ležečih krajih, veter in nizka temperatura zraka. Seveda moramo biti pri uporabi pojma dražljaj previdni, saj je, na primer, veter v gorah ob nizki temperaturi zraka močan dražljaj, ob vročih dneh pa nam v nižinah pomaga prenašati vročino in deluje blažilno.

Za izboljšanje telesnih sposobnosti trening na velikih nadmorskih višinah izvajajo tudi športniki, saj je takšen trening še posebno učinkovit. Najprej zmogljivost sicer nekoliko upade, v nadaljevanju pa se pokažejo ugodni rezultati prilagojenosti srčno-žilnega sistema na nove podnebne razmere.