Kolumna Suzane Jakšič: Je nakup užitek ali nočna mora?
Ko se mi ne mudi in ko potrebujem več kot le nekaj živil, je nakupovanje zame neke vrste obred. Prijeten. Vzamem si čas, grem skozi vse oddelke, pregledam vse police in vse izdelke, ki me količkaj zanimajo, poleg tistih, ki jih kupujem običajno. Sem tradicionalist, ne maram sprememb, zadovoljim se z vedno istim čajem ali testeninami, če so po mojem okusu. Ne iščem novih, raje ne eksperimentiram, ker se po navadi zgodi, da vse novo konča pri mami ali sosedih, ker mi ni všeč.
Vendar ta moj užitek nakupa običajno zmoti veliko faktorjev, ki jih kot vsi drugi kupci skušam prezreti in požreti, brez reakcij. Pa gremo po vrsti. Nakupovalni voziček. Težko najdeš čistega, brez odvrženih rokavic, računov ali vrečk. Ker sem te sreče, naletim vedno še na takega, ki mu škripajo kolesa in vleče v levo ali desno. In spet nimam kovanca. Odločim se za košaro na kolesih. Vlečem eno iz druge in iščem vsaj eno s čistim dnom. Končno najdem, potegnem za ročko in izpulim eno stran ročaja. Ostane mi ročna košarica, a jo hitro napolnim in postane pretežka za nositi.
Takšen je po navadi uvod v nakup, ki mi že malce naguba čelo. Grem na oddelek zamrznjenih izdelkov. Potrebujem špinačo. Cene več znamk špinač so stlačene ena ob drugi in pomešane, da si moram natakniti očala in brati miniaturno številko kode na vrečki špinače, ki ni na svojem mestu, da najdem pravo ceno. Našla. Grem naprej. Mama mi je naročila neki čaj z limonino travo, ginsengom, brez sadnih dodatkov. Brskam in ne najdem. Bom povprašala. A koga?
Verjetno zaradi pomanjkanja delovne sile na posameznih oddelkih oz. kar v vsej trgovini nikoli ne najdeš nikogar. O tem, zakaj je malo ali manj zaposlenih, ki so plačani z najnižjim osebnim dohodkom, ni treba posebej razglabljati, kajne? Da vprašam za čaj, moram v večjem trgovskem centru do receptorja, v manjšem do blagajne. Na recepciji mi razložijo, v kateri vrsti in na katerih policah naj bi bil čaj, točno tam, kjer sem že bila in vse pregledala. Če imam srečo, gre trgovka z mano in išče enako kot jaz, ker nima pojma o čaju. Na blagajni pa je odgovor tak: »Gospa, jaz sem na blagajni, ne morem vam pomagati. Poiščite nekoga na oddelku.« Tega nekoga seveda ni.
Obupam nad čajem (bo že mama sama našla) ter hitim s preostalim nakupom, da se mi ne stali špinača. Pri salami dve vrsti, ena z leve, ena z desne. Raje danes ne kupim mortadele, saj že vidim namrščene obraze obeh vrst, prepričanih, da vsi prehitevajo, zato se izognem večnim: »Gospa, jaz sem bila že prej tukaj!« Ker me začne počasi že zebsti, saj je poleti v živilskih trgovinah verjetno temperatura klime kot pri špinači, jaz pa sem majico z dolgimi rokavi, namenjeno ravno temu 'trgovskemu' mrazu, pozabila v avtu, se odpravim proti blagajni.
V večjih trgovinah je vsaj 6–8 blagajn. Še nikoli nisem videla, da bi vse delale. Pa smo spet pri delovni sili … Vprašam: »A lahko še kakšno blagajno?« »Ne, gospa, nima kdo.« Zato 'mirno' čakamo v dolgih vrstah, postaja nam vroče, kljub klimi. Končno sem na vrsti. Zlagam na tekoči trak, blagajničarka že bliskovito poriva in meče izdelke na kup, jaz pa še nisem niti vse zložila na trak. Pohitim in začnem zlagati v vrečke, čeprav je trgovka že davno zaključila račun. Z nemim, brezizraznim obrazom zre nekam naravnost, kupci za mano pa nestrpno čakajo, kdaj bom vse zložila in končno plačala. Trgovka še vpraša: »Je to vse, boš še kaj?« Boš?! Od kdaj pa sem krave pasla z 20-letnico, ki je 15 let mlajša od moje hčere, da me lahko tika?! Naj vzamem kot kompliment, ker sem očitno videti mlajša, kot sem? Nas so v šoli in starši učili, da vikamo vse, tudi mlajše od sebe. In tega se držim. Vsaj odnos 'stranka : kupec' bi moral biti tak. Pa ni. Požrem in se poberem.
Odpeljem voziček do avta, naložim polne vrečke, nove, ravno kupljene vrečke. Ker sem pozabila vzeti tistih, vsaj 20, ki jih imam v avtu, pripravljenih za nakupe. Končno, po treh urah, saj nisem bila le pri živilih, ampak sem obredla še trgovine s cunjami, se usedem in odpeljem do rampe na izhodu. Vtaknem listek, rampa se ne dvigne. Seveda, šla sem čez termin 'gratis'. Za menoj pa avtomobili že trobijo. Na pomoooč!
Ne, nisem se zbudila in niso bile sanje. To je čar nakupov. Verjamem, da bi marsikatera ženska imela povedati še kaj zanimivega ali šokantnega. Pa o cenah sploh nisem spregovorila. V moške kupce pa se ne spuščam. Njih vse to ne zanima in ne zmoti. Vsaj tak vtis dajejo. Pa prijetne nakupe vam želim. »Mogoče se kaj spremeni, bomo videli,« je rekel slepi gluhemu.
