Kolumna Suzane Jakšič: Alah nikoli ne more bit Kristus
Leta 2013 se je ne slovenskem programu pojavila prva turška serija, takrat in še danes legendarna zgodovinska nadaljevanka Sulejman Veličastni. Mene je dobesedno prikovala pred ekran. Vpijala sem zgodovino Otomanov in življenje enega izmed prijaznejših in naprednih sultanov, ki je reformiral osmanski pravni, upravni in šolski sistem. V času vladanja je Sulejman Veličastni osvojil velik del Evrope in Azije, njegov zakonik je veljal še nekaj stoletij. Kot prvi sultan se je tudi poročil z žensko iz harema, z Ukrajinko Hurrem, ki je postala ena najmočnejših in najvplivnejših žensk v otomanski zgodovini. Nadaljevanka je natančno prikazovala življenje sultana in njegovih haremskih žena, znotraj zidov palače. Ko sultan ni bil na bojnem pohodu, je veliko bral, pesnil in, seveda, veliko časa preživel med rjuhami. Harem, v katerem je živelo tudi do 2000 lepotic hkrati, med njimi njegove priležnice, ljubimke in navadne sužnje, ki so vse čakale le klic v njegovo posteljo. Med njimi se je rodila neizmerna tekmovalnost, da osvojijo sultana, mu rodijo otroka in tako postanejo sultanke, zato je prihajalo do medsebojnih krvavih obračunavanj. Ena najdražjih serij v zgodovini turške televizije, ki je osvojila vse azijske države in celotno Evropo, je dodobra prikazala turško miselnost, vero in način življenja. Kako se še danes način razmišljanja razlikuje na podeželju ali v mestih, nam kažejo serije, ki so sledile, in še danes lahko na slovenskem TV-programu najdemo vsaj tri turške nadaljevanke.
S čim so nas Turki tako navdušili? Ker so v vsem tako zelo različni od nas, predvsem v veri, sklepam, da le z lepoto igralcev in epizodami, v katerih je prikazano mnogo družinskih obračunov in krutosti, hkrati pa s spoštovanjem do družine, ki je na prvem mestu vsakega Turka. Kaj je torej pomenila kričeča evforija množice, predvsem žensk, pred leti v Mariboru ob obisku Buraka Özçivita iz serije Moja boš? Pohvala za dobro igro ali le slinjenje ob lepoti Turka? Ta množica je pozabila, kako zelo ne mara muslimanov, Burak pa je musliman in pol, ki moli in hodi v mošeje. Ta dvoličnost me je zmotila in še vedno me moti. Pa nisem verna, nobena vera mi ne pomeni nič, vendar spoštujem pripadnike vseh, če jih le dostojno zastopajo. Zakaj to govorim? V mnogih turških serijah, ki sem si jih sama ogledala že čez 150 in se s tem skoraj naučila jezika, pa tudi njihovih navad in tradicij, so naši podnapisi oz. prevodi porazni. Stavki so skrajšani, pri čemer bistvo ni povedano, ali pa gre za napačen prevod, kar seveda onemogoča pravilno dojemanje dogajanja. Kako to vem? Ker še kar razumem turško, enostavno! Pa to še ni vse. Turki velikokrat za izraz začudenja, grajanja ali želje uporabijo izraz Alah, ki v prevodu pomeni bog. In naši vrli prevajalci vzklik ogorčenja »Alah, Alah!« prevedejo v »Sveti Kristus!« ali »Jezus«! Pravilen prevod, če že ne želijo omeniti Alaha, česar tudi ne razumem, bi bil »O, moj bog!«. Ne morem razumeti, kaj ima Kristus opraviti z Alahom! S tem muslimanski del slovenskih gledalcev neizmerno žalijo. Zato turške nadaljevanke raje gledam na balkanskih programih, kjer je prevod točen, izbira serij pa številna in ažurna.
Toliko. Kdor ima rad turške serije in s tem Turke, ker drugače ne more biti, bo moj zapis razumel. Kdor jih ne mara, bo kritiziral in pljuval. Izvolite, vseeno mi je.
