Kolumna Siniše Uroševiča: Nogomet spet doma ob Donavi

Med svojimi številnimi avstrijskimi in madžarskimi znanci sem pred petimi leti, ko sta se reprezentanci rdeče-belo-rdečih in rdeče-belo-zelenih pripravljali na EP v Franciji 2016, slišal šalo nekaj dni pred medsebojno tekmo prav teh dveh moštev. Ob vprašanju, kdo igra, in nato odgovoru Avstrija – Madžarska je sledilo novo vprašanje: »To že, proti komu pa?« Spomini so kajpak segali v obdobje močne avstro-ogrske monarhije, ki je tudi v določenem obdobju slovenske zgodovine pustila močan pečat. Že sprehod po Budimpešti ali Dunaju, vsaj delno pa tudi po Zagrebu ali Ljubljani, razgrinja tudi nostalgijo na skupne čase in marsikakšno lepo podrobnost. Denimo do očesa prijazno arhitekturo, kulturo kavarn, knjižnic, srečanj v parku in seveda tudi – nogometa.

Prav omenjeni Avstrija in Madžarska se ponašata z imenitno tradicijo te čudovite igre z žogo, prva je blestela pred drugo svetovno vojno, naši vzhodni sosedje pa so pozneje v obup na zelenicah spravljali vase zagledane Nemce in Angleže. Neljubi dogodki, v avstrijskem primeru prihod nacizma in izgon judovskega prebivalstva, med katerim je bil takrat vodilni nogometaš odlične reprezentance naših sosedov Matthias Sindelar, so prekinili nogometni dunajski valček. Madžarska pravljica pa se je zares na igriščih razcvetela po koncu vojne (na Wembleyju zmaga Madžarov proti Angležem s 6:3!), a jo je potem v tistem nesrečnem letu 1956 ustavil sovjetski škorenj, ko je z drugimi iz Varšavskega pakta prikorakal v Budimpešto in po notah takrat vladajoče politike ustavil madžarsko veselje, tudi nogometno. Madžarski kralj te igre Ferenc Puskas je v teh novih razmerah pomahal domovini v slovo, se v Madridu zapisal kot eden največjih igralcev Realove zgodovine, toda vzhodno od Lendave nogomet nikdar več ni bil na tako visoki ravni v mednarodnem merilu kot takrat v prvi polovici petdesetih. In tako je Madžarska leta 2016 prekinila dolgo odsotnost z eura, Avstrija pa je bila med navzočimi reprezentancami tudi v juniju 2008, toda takrat je skupaj s Švico, tudi v nam bližnjem Celovcu, gostila prvenstvo in se tako nanj uvrstila že neposredno kot soprirediteljica.

Danes sta obe reprezentanci spet pod vidnim drobnogledom: rdeče-belo-rdeči so se s šestimi točkami prvič v zgodovini uvrstili v izločilni del prvenstva stare celine, Madžari pa so igrali dve tekmi doma v veličastnem ozračju 55.000 navijačev, odščipnili točko svetovnim prvakom Francozom, danes pa bodo o svoji tekmovalni usodi odločali sredi Münchna. »Ni se vam bati tekme. Nemčija je močna, Madžarska pa je lahko sproščena,« je v Nemzeti Sportu, tukajšnjem športnem dnevniku, napovedal Lothar Mätthaus, legendarni nemški nogometaš, ki zdaj že 17 let živi v Budimpešti. Ni pozabil dodati, da zdaj država močno podpira nogomet, ko pa je bil on selektor madžarske reprezentance, med letoma 2003 in 2006, pa ni bilo tako.