Primož Kališnik
NE ME BASAT‘
Objavljeno 16. marec 2020 17.01 | Posodobljeno 16. marec 2020 17.01

Kolumna Primoža Kališnika: Zase se brigi!

Kdo sem, da bi smel druge spravljati v predalčke, kot se nam običajnežem zdi, da morajo biti postavljeni v omari našega samozavedanja.

»Res še nisem videla, da bi ti kdaj tako čeljust padla dol in bi ostal brez besed,« mi je rekla.
Prijazen februarski dan, nekje v Istri, je bil, za en dober lučaj od morja in za prav tako daleč na ono stran, v notranjost; sedel sem na stolu, v majhnem avtokampu, ki je odprt vse leto, in svojo najnovejšo športno poškodbo, ki je bržkone le logična rožica v vencu življenja, zdravil s čiščenjem kolesa.
Kdo sem, da bi smel druge spravljati v predalčke, kot se nam običajnežem zdi, da morajo biti postavljeni v omari našega samozavedanja.


Po navadi kolo čistim le, kadar sem nervozen, napet in se moram sprostiti. V Ljubljani se takrat spustim v zatohlost kleti v starem bloku in začnem odvijati in privijati vse, kar je in kar ni potrebno, a je pač na kolesu.
Tokrat sem pač sklenil čas porabiti pametneje, taca me je preveč skelela, da bi se tretji dan zapored matral po zimski Istri, vedoč, kam to lahko pripelje, in to zagotovo ni do naslova svetovnega prvaka, pa sem začel čistiti bicikel – ko sem ga za silo razdrl, sem videl, da je tako umazan, »kot ga imajo le triatlonke.«

To je izraz, ki se med kolesarji uporablja za stopnjo nečistoče kolesa po žensko in gre za izredno visoko uvrstitev na lestvici svinjarije po kolesarsko.
Kolo je bilo prislonjeno ob živo mejo, na drugi strani je stal avtodom z angleško registracijo; dan prej mi je padel v oči, saj je imel na maski hladilnika nalepljeno nekakšno rumeno račko.
V avtodomu se je pripeljala še kar ogromna starejša gospa, obuta v bele plastične natikače, v raztegnjenem krilu in še bolj raztegnjenem puloverju. Zanemarjena, bi rekel, in precej visoka – tisti, ki so kdaj gledali Kekca, bodo razumeli opis, če rečem, da boljše Pehte ni.

Pogledal sem prek žive meje in videl, da je gospa odprla pokrov motorja in vešče z izvijačem šarila po motorju – videlo se je, da obvlada; babe so itak od hudirja, to se ve.
Ker smo nekateri ljudje po definiciji neumni, mi je seveda skozi glavo šinila misel, da je baba res posebna, da tako šraufa avto, suvereno in niti malo se ozirajoč na svet okoli sebe.
Tako sem vsaj mislil.
»Dobro je čistiti kolo,« sem zaslišal močan, odločen moški glas.
Prišel je z druge strani žive meje.
Prišel je iz gospe, ki je šraufala motor.

Prišel je iz telesa, za katero sem mislil, da je žensko, a ko sem pogledal čez, sem videl obraz starejšega, razmršenega moškega, ki me je prijazno pozdravil, kot se to pač v avtokampih spodobi in je preprosto v navadi. Spodobno.
»Malo ga rihtam, ja,« sem odgovoril in se zalotil ob misli, če je bil moj angleški odgovor pravilen, ali pa sem uporabil besede, ki so bolj primerne, kadar si postrežeš z majhnim grižljajem ...
Glas me je pač povsem presenetil.

A bolj kot sem bil presenečen nad nepričakovanim zvokom, sem bil presenečen nad tem, da me je nekaj lahko tako presenetilo.
Sem mislil, da sem se večine stvari na planetu že navadil.
»Mogoče je Škot,« mi je dejala mogočenekoč žena, ko sem sedel k skodelici kave, preden se je spravila na kolo in se potopila v Istro, sama, malo prestrašena, ker pač vedno voziva skupaj, pa če mi je to všeč ali ne, kot pravi ona. Ne mara samote.
Jaz jo obožujem. Samoto.

Pogledal sem proti sosedovim, še vedno se je tam šraufalo po motorju. Ja, šraufalo, saj nisem vedel, ali je ona ali on ali oboje.
Škot? Krilo ni bilo škotsko. Bilo je tako, kot ga imajo najbolj zdelane gospodinje tam, kjer gre bolj za nohte, kar se tiče čistoče in za silo normalnega življenja.
V belih natikačih so bile v bele nogavice napravljene močne noge. Ni bil Škot in ni bila Škotinja.
»Kar malo nerada te pustim samega tu,« mi je rekla, ko je sedla na kolo.
Nasmehnil sem se. Oseba, ki je nisem znal umestiti, se ji je v svoji podobi zdela nekako nevarna zame.

Ojoj, po vsem in vseh, s katerimi sem imel v življenju opraviti, in nekateri so bili, milo rečeni, zajebani, kakšen pa tudi nor, in nori so hujši kot tisti, ki so nevarni, in parkrat je šlo še kar zares ... po vsem tem naj bi se moral zdaj počutiti nelagodno ob nekom, ki ga pač ne znam oceniti, kaj je?
Odpeljala se je, ostal sem sam.
Kakšen cepec sem, sem se našel v zgodbi, kakšen cepec, ker se sprašujem, ali je on ali ona ali pa oboje ali še kaj poleg, kot da bi bilo to kaj važno.

Človeka, ki me je prijazno pozdravil, sem hotel na vsak način nekam spredalčkati, v svoj urejeni svet – ja, vem, da se kdo zdaj valja od smeha, ko sem zapisal, da je moj svet lahko tudi urejen, a tako je pač bilo.
Pet metrov stran od mene je bil človek, ki mi je namenil prijazne besede, ki si je želel pogovora, ki je bil osamljen in ki sem se mu zdel dovolj dober, da bi morda sedla za mizico, popila kavo in se spoznala.
Nekako si že vse življenje želim spoznavati ljudi, ki so drugačni, ki živijo po svoje, ki ne šmirglajo drugih, ki so si ustvarili svoje vrednote, svoj svet, svoje običaje, zares svoje življenje, ki znajo kaj vprašati in kaj povedati in ki si upajo živeti. Danes. Če bo jutri, ok, če pa ne, pa tudi ...
In potem ti Bog pošlje na pot človeka, ki je prototip za vse to, ti pa rečeš, da pač malo čistiš kolo.

Jao, maternica, kako sem glup.
Kdo sem, da bi smel druge spravljati v predalčke, kot se nam običajnežem zdi, da morajo biti postavljeni v omari našega samozavedanja.
Prijatelja sta mi večkrat poskušala dopovedati pomen sijajnega življenjskega zapisa: »Zase se brigi!«

Ko sem se pod večer odpravljal proti severu, je stal, stala, stalo sredi odvozne poti in v svojih belih šlapah in krilu in jopi in bil, bila, bilo sredi pogovora s sosedi, ki so manj zadrti, kot sem jaz.
Ma, kaj mutim, bil je. Model, ne da bi hotel biti model. Ki mi je prišel na pot, pa nisem znal prebrati povabila na prijazen, neobvezujoč, vljuden pogovor, kot je to pač med normalnimi in neobremenjenimi ljudmi, ki se brigajo zase, druge pa pustijo, da so, kar so.




Deli s prijatelji