NE ME BASAT'

Kolumna Primoža Kališnika: Tvit, ki ga ni bilo, bo pa ostal

Ojoj, kako me mika zapisati, kakšni so bili v resnici veliki junaki estrade in malih zaslonov, kadar bi veljalo kaj narediti za druge brez plačila, le za stroške.
Fotografija: s FOTO: Twitter
Odpri galerijo
s FOTO: Twitter

Itak da je v sedanjosti težje živeti kot v preteklosti, čeprav je preteklost enostavna, ker za premikanje po njej potrebuješ le nekaj volje, da se tega lotiš, in spomin, da te vodi po njej.
Spomini niso poceni, zastonj so, nič ne stanejo, še ločitev je v njih le negativna številka na bančnem računu, in ne bankrot, kot se to rado pripeti v sedanjosti.


Da se spominjaš, pravijo, mora biti s teboj nekaj narobe, recimo, da se nočeš vključiti v tale naš čas, ki res zamaka, in so stene življenja že hudo plesnive.
Lahko pa je pač povsem drugače, da si s tem, kar je, povsem zadovoljen, da pa, ko kaj vidiš, te to lahko spomni na dogodke ali prizore in seveda na ljudi iz preteklosti.
Vsi spomini seveda niso sladki, tudi če se spominjaš koga, ki je imel sladkorno bolezen.
Včasih te v spomin ponese tudi dogodek, ko se za koga neha sedanjost in živi samo še v preteklosti.

Mrtvim se to zgodi nekako po naravnem redu stvari na planetu. Živi jih lahko ohranjajo v spominu le iz preteklosti in spominov.
Pred nekaj dnevi se je spravil s samim seboj in s tem svetom izjemen mož. Bil je tudi politik, poslanec. Pred vsem tem je bil človek in prijatelj.
Zdaj bi lahko zapisal veliko o tem, kar je storil, in postoril je ogromno.
Ker so Nedeljske novice otrok Slovenskih novic, je prav, da se ve, da je ta človek nekatere velike stvari storil skupaj s Slovenskimi novicami.
Po osamosvojitveni vojni je bil v Bohinju ob jezeru dobrodelni koncert, s katerim se je bila zbirala pomoč za tiste, ki so v vojni ostali brez svojih najbližjih, ki so padli za novo državo.

Dobrodelnost je bila takrat dovolj lepa čednost in tisti večer je bil dovolj iskren, da smo čez mesec ali dva štirje sedli v avto in se zapeljali po Sloveniji, in tisto, kar se je nabralo, izročili neposredno v roke, ki jim je bilo to namenjeno.
Vodja odprave je bil general Janez Slapar, ostali smo bili sopotniki; prijatelj, ki je za izvedbo koncerta naredil največ, je ostal doma. Ni bila zadnja taka stvar dobrote iz Bohinja, za druge, od drugod.
Bilo je dovolj, da bo med nami v tistem avtu, ki je krožil po Sloveniji, in človekom, o katerem pišem, ostala vez za vedno.
s FOTO: Twitter
s FOTO: Twitter

Kasneje sem se šel – drugje – še nekajkrat dobrodelnost, ojoj, kako me mika zapisati, kakšni so bili v resnici veliki junaki estrade in malih zaslonov, kadar bi veljalo kaj narediti za druge brez plačila, le za stroške. Ker ljudje potrebujejo pomoč.
Prejšnji urednik tega časopisa bi rekel, da gre v tem zapisu za svetobolje. Bil je izjemen urednik in novinar in je imel po navadi prav. Svetobolje je nazor, ki izraža bolečino, žalost zaradi neskladja med idealom in resničnostjo, hotenjem in dosegljivostjo tega.
Zame, ki sem bolj kratek in imam možganov toliko, da bi lahko nastopal v slabi šali »no brain, no tumor«*, so stvari preprostejše.
Svetobolje je pač druga beseda za resničnost.

Realno je, da je kelner v Bohinju dajal izkupiček v svoj žep, čeprav smo bili dogovorjeni, da gre vse za družine padlih, realno je, da moraš nekomu, ki pridiga o dobrih delih, vse vrniti z obrestmi v časopisu, realno je, da nekateri sodelujejo le zato, ker tudi njihova konkurenca, realno je tudi, da največji pridejo brez vsakega pogoja, in realno je, da so v mojem spominu dobrodelnih časov Helena Blagne, Čuki in Jan Plestenjak zapisani z najlepšimi črkami.

No, nekoč davno je živel neki Anton Aškerc. Ni bil poseben roker, bil je pesnik, duhovnik in arhivist, in znan po tem, da je v Ljubljani, podpisani kot Antikolesarjevič, v Slovenskem narodu ženske s koles podil. Kar lahko razumem.
Napisal pa je tudi tole: »... dela slavna za rojake svoje, za rojake in za domovino! ... Prej ne nehaj vlivati v posodo, dokler polna ti ne bo do roba, dokler polna čisto ni do – groba! ... Truplo tvoje pač strohni v gomili, ali čaša tvojih del ostane! ... Narod tvoj bo pil iz čaše tvoje, s pitjem njenim bode se napajal – v delih svojih živel sam boš večno! ...«.
Ne more bolj veljati za dobrega človeka iz Bohinja. Upati je, da ga Aškerc ne bo kje za robom nebes gnjavil, zakaj je med Bistrico in Ribčevim Lazom potegnil kolesarsko stezo, ki jo zdaj drgnejo tudi ženske na kolesih.
A »... v delih svojih živel sam boš večno! ...« ne velja le za mlajšega od obeh.

Zdajle se bo naša do tu poceni pripoved o svetobolju za telebane nekoliko zapletla. Dobri človek iz Bohinja je v parlamentu sedel povsem na drugi strani politike kot tisti človek, ki ga polovica Slovencev iskreno sovraži. Kar lahko razumem.
In prav ta človek z druge strani politike je sam od sebe dobremu človeku iz Bohinja priskrbel zdravila, ki so mu olajšala zadnje mesece. Še v Bohinj jih je želel sam prinesti, pa so se potem raje dobili v Ljubljani.
In o tem ni nič tvitnil. »Ne me basat, bo kdo rekel ...«.
Če ne tvitneš o tem, kar si dobrega storil, stvari sicer bivajo v molku, ne pa v temi. Ostanejo za vedno. Kar lahko razumem.
--
*«če ni možganov, ni tumorja«*

Izbrano za vas

Izbrano za vas