NE ME BASAT

Kolumna Primoža Kališnika: Spet doma

Da lepa beseda vedno lepo mesto najde? Morda. Gospa mi je dejala, naj si jo nekam vtaknem, in spet sem bil v civilizaciji.
Fotografija: FOTO: Jože Suhadolnik, Delo
Odpri galerijo
FOTO: Jože Suhadolnik, Delo

September je, prvi menda, vračaš se na sever in prvič po treh desetletjih obiskovanja otoka ostaneš pred trajektom, čeprav si bil tam že tri ure pred odhodom. Že tako imaš čuden občutek, saj se na ta dan vnukinja prvič podaja v šolo, ti pa si nekaj sto kilometrov daleč in se ti zdi, da zamujaš nekaj velikega, čeprav nimaš nič zraven, razen da si oče njene mame.

Pred tremi desetletji si bil v isti luki z njeno mamo, ko je bila njenih let. Verjetno je bil tudi trajekt isti, kdo bi vedel, še vedno se ti zdi tako nekaj čudovitega, ko si gori na vrhu hriba, pod večer, in med spustom gledaš trajekte, ki se motovilijo iz luke ali proti njej.

Zdaj pa potrebuješ rezervacijo, da plačaš sto in še kaj evrov za v eno smer.

Tam daleč zadaj je Split, tu blizu pa pivo in sploh se ni težko odločiti, kam boš šel.

Narava se morda spreminja, a ne v tridesetih letih, ne na tem otoku.

Kolovoz, na najbolj strmih delih – in teh je veliko – zabetoniran, da ga vode ne odnesejo v dolino, je na Svetega Nikolo iz Svirč še vedno tako strm in spomniš se, kako si sopel prvič, ko si se lotil te poti, takrat, ko na otokih še nihče ni kolesaril.

Ampak obljuba je obljuba, in če se hočeš izogniti očitkom, ki bi živeli vsaj do novega poletja, da nisi izpolnil obljubljenega, je bilo treba gor.

Včasih se ti zdi, da je z ženskami tako kot s Cigani, ki so odnesli kos železa, ki ga lahko premakne le bager. Da niso vedeli, kako težak je, pa so ga odnesli, pravi šala.

Ženske ne vedo, kako strmo je lahko v tistem koncu, in se pač peljejo gor, ker so si pač tako zamislile.

Daleč se vidi z vrha, pol najlepše Dalmacije, namočene v morje, se zdi, da je zataknjeno za tvoj pogled.
Pogledaš levo in vidiš tri vasi na južni strani, v katere si se zapikoval s tremi različnimi posadkami, in pogledaš na sever, kamor se zapikaš zdaj in, ja, ne me basat, da si imel dolgočasno življenje, kar se tega otoka in netrajektnih zvez vobče tiče.

Zadnjič sem na temle mestu pisal o tem, kako se ne sme lulati v veter in kje sem slišal tisti verz, »ne pišaj u vjetar, jer sve se ti vrača, ostačeš sam in popišanih gača«.

Pred desetletji, v eni tistih južnih vasi.

Na planoti pod vrhom otoka je nekakšna okrepčevalnica in pred njo sedi starec.

Isti, ki je pel tisto pesem, ugotovita, ko ti razlaga, kako da je denar, ki pride s turizmom, pokvaril tvojega prijatelja z otoka.
Rečeš, da ne verjameš, a se ne prerekaš, to je lokalna folklora, ta, z denarjem, ki je pokvaril druge, tebe pa ne, ker si skromen.
Starec pravi, da ga vse boli in da mu je težko živeti in da njegova hiška stoji odprta le zato, da se redki gosti okrepčajo, ne pa, da bi kaj zaslužil.

Na planoto zaide skupina nemško govorečih pohodnikov, ki imajo očitno veliko zdravilno moč, starec nenadoma začne leteti po zraku in ponujati vse, kar ima in nima.

Kaj je, starec, kaj je zdaj to?

»Padel sem v žrelo ekonomije, ravnokar,« reče, in nič mu ni nerodno, kot mu ni bilo, ko ti je najprej podaril steklenico prošeka, potem pa ti jo nabil na račun. V vukojebini se budala osušiš za 400 kun.

Vse je isto, na otoku, nima smisla lulati v veter, saj boš na koncu sam moker, to tako je, spremenilo se je le, da ostaneš pred vrati trajekta, ki izginja proti severu, in se sprašuješ, kako da je na svetu toliko upokojencev in zakaj morajo v času, ko so potovanja za prastare nevarna, vsi siliti prav na tvoj otok in potem še vsi živi tudi nazaj. Kot ti, njihov sošolec, pravzaprav.

Še kar dolga je pot, nazaj, še zlasti če kamionček ne gre čez sto in si v njem sam; gospa s hriba je ostala na otoku, za še nekaj dni, da ulovi zadnje žarke sanj, preden jo v Ljubljani spet začne razstavljati realnost.

Ženske so neverjetne. Ko sva se odpravila na otok, je imela s seboj kolo in pet torb, in še je bilo premalo, zdaj je mirno ostala s kolesom, torbico in majhnim nahrbtnikom ...

V bistvu, ugotovim, že nekaj desetletij prevažam žensko prtljago. Jo nosim do avtov in iz njih, v bistvu sem seksualno izkoriščeni šerpa. Ali pa odvečna prtljaga?

No ja, še dobro, da me je bog rešil ene izmed treh, s katerimi sem obiskoval otok, za tisto bi moral nositi dva toaletna kovčka, tudi če bi šel za njenim pogrebom. V bistvu me je vsemogočni z njenim odhodom – ne, ni umrla – močno razbremenil, čeprav drugače kot z odhodom prve iz otoške posadke, ko sem se proti svoji volji dezinvestiral.

Ta, ki je ostala na otoku, je v redu, in to ne samo zato, ker imam v kabini mir. Taka je, v bistvu je zame kot taka motnja, nisem navajen.

Pot v civilizacijo se zatuneli v Liko in potem je tu že Vinica, če odmisliš tistih nekaj ur vmes.

»Imate pesa?« me vpraša prijazen policaj v svoji kočici.

Verjetno se mu zdi čudno, da sem v spalnem kamionu sam, pa da imam vsaj psa ... ne, sam sem, odgovorim.

»Imate pesa,« me vpraša malo manj prijazen policaj v svoji kočici.

Da sem sam, povem, nimam pesa, in da je ženska ostala na otoku, mu skušam razložiti, kot moški moškemu.

Bil je še vedno policaj in še vedno v svoji kočici, ni bil pa več prijazen in me je še vedno spraševal za pesa.

Izkazalo se je, da se je v zadnjih tridesetih letih nekoliko spremenil moj sluh in da me sprašuje po potrdilu PCT, ki ga je pač ali izgovoril malo po svoje ali pa jaz ne slišim dobro.

Pomolim mu potrdilo o prebolevnosti in dveh cepljenjih in sem, brez pesa, ki ga nimam, a s PCT, ki ga imam, pripuščen k nedrjim domovine.

Ugotovim, da me bo razveselila le dobra šala po moje.

FOTO: Jože Suhadolnik, Delo
FOTO: Jože Suhadolnik, Delo
Pokličem, kljub pozni uri, prijatelja, bolj majhne postave je, in ga vprašam, ali je res, da je v Planici in da spi v višinski sobi.

Vpraša, kaj mi je, jasno, da ni tam in da je doma, zakaj bi bil v višinski sobi.

»Ja, da bi malo zrasel,« končam svojo šalo, in ker se ne smeje, mu rečeš, a veš, višinska soba, a veš, si tam, da bi pridobil na višini ...

Nič ne reče, pogovora je konec.

Navaditi se moram civilizacije, kot je bila. Paziti, kaj govorim.

Nekaj dni zatem me na domači ulici popade besna ženska, ob sedmih zjutraj, na prvi dan službe je, že tako sem malo razrvan. Sklenem, da bom prijazen, in ji ponudim banano, ki jo nosim v torbici, da si v službi pripravim zajtrk.

Gospa, banano rabite, meni zelo pomaga, ko imam težave.

»Nimam težav in ne rabim banane,« je vpila, ljudje gledajo tebe in ne ženske, ki ob sedmih zjutraj tuli, da noče banane.

Da lepa beseda vedno lepo mesto najde? Morda. Gospa mi je dejala, naj si jo nekam vtaknem, in spet sem bil v civilizaciji.
Spet doma, si rečem. In na mejlu me res čaka Kreslinovo sporočilo. »Kar naenkrat se zamenja čas, starejši sem, a imam otroški glas.«

Izbrano za vas

Izbrano za vas