NE ME BASAT'

Kolumna Primoža Kališnika: Ni ga tiča čez prašiča

Živalska farma se konča srečno in tako, da so si vse živali enake, vendar nekatere bolj enakopravne.
Fotografija: FOTO: Pixabay
Odpri galerijo
FOTO: Pixabay

Malo pa je krize, manjkajo nam realni kraji, kamor smo včasih hodili, in še to se nam zgodi, da ugotovimo, kako se nam niti spomini niso dobro zalepili za tiste dni, ki jih pogrešamo.

Če se boste zalotili, da na teve gledate čuden glasbeni kanal, kjer vrtijo dvajset in več let stare posnetke iz Dalmacije, vam pa ob tem grozi čustveni orgazem že, ko gledate, kako v Splitu leta 1980 na trajekt čakajo avtomobili – ja, to je to.

Zdaj bi telo zapustili v znanstvene namene že za dva dni pogleda na Kvarner iz kabine žerjava, ki stoji nekje nad Reko, mi pa gledamo, kaj se divjega dogaja spodaj v ladjedelnici.

Ladjedelnic ni za podcenjevati. Kdor ima premalo železa, bo tam postal srečen in morda celo zdrav.

Včasih smo se posmehovali tistim, ki so zbirali staro železo, zdaj pa se oni nam, ker smo za v staro železo. No, tu se bom ustavil, da bi me kdo ne napadel, da sem zapisal kaj v slogu America First (Najprej Amerika).

Škoda, ker nas ni dosti pri nas, ki bi istočasno v rog tulili Slovenija First (Najprej Slovenija).

Tega ni. Pri nas vsi tulimo Najprej jaz in tudi zato je tako, da se starejši in manj zdravi ljudje iz davkoplačevalcev selijo v nebesa. To je kar evropski trend, to, da nas za ta stare boli patka, saj se poudarjeno starejši najštevilneje »poslavljajo od tu in gredo tam«. Zelo znana zdravnica mi je dejala, da je po vsej Evropi tako, da v domovih ljudje umirajo tudi zato, ker so podhranjeni. Ne zato, ker je hrana slabega okusa, pač pa ker so porcije premalo hrana, da bi nahranila potrebe utrujenega telesa.

Tako zdaj ne poznamo več zdrave in nezdrave prehrane, le še živo in prehrano, ki je ne potrebujemo več. Verjetno iz tega pride, da vse življenje delaš, na koncu pa nimaš niti za burek.

Jasno, da tega ne bo nihče naravnost zapisal, saj se vsi bojimo časa, bo bomo ležali v plenicah v domu za ostarele in bo največji žur, ko bomo opazovali, kako se na nočni omarici suši naša zobna proteza.

Recimo, da smo zaenkrat še zdravi. V teh časih ima vsaka generacija svoj žur in noben ni prav dober – razen za tiste, ki cel dan igrajo računalniške igrice.

Nekateri se bomo korone spominjali po tem, kako zajebano smo se počutili, ko smo zboleli, in kako se je planet Zemlja spremenil v vrtečo se gnilo zeljnato glavo, s katere med vrtenjem odpadajo listi, drugi bodo imeli na ta čas najlepši spomin, ko so dosegli vse svoje rekorde v računalniških igricah.

Stvar pristopa, a ne ...

V resnici je potem povsem v redu, če gledam ponoči tiste glasbene programe, v katerih je Dalmacija taka, kot bi jo potegnil v časovni stroj, in bi se ves čas ustavljal okoli leta 1980. Tisto so bili nevarni časi. S prijateljico, ki je bila kot dober prijatelj, kar pomeni, da sva si zaupala brez nepotrebnega dotikanja, sva teden dni spala na premcu barkače, ki se je s petnajst, šestnajst vesoljci izgubila med Kornati, mi pa smo se tega deloma zavedali, deloma pa ne. Vsekakor sva si zatočišče uredila med kupi plastičnih z zabojev z vinom, ki so bili zavezani za ograjo ploveče starine.

Vedel sem, da je nevarno, pa ne zaradi prijateljice, ki je bila kot prijatelj, danes pa je od hudiča preiskovalna sodnica, taka, da je bolje, da te na ogledu najde hladnega, kot pa da misli, da moraš na hladno. Cel teden sem bil noč in dan odet v rešilni pas, ki so mi ga poklonili letalski mehaniki v Zadru. Slutili so, v kaj se odpravljam, in skrbelo jih je zame, ker so me poznali – tudi stevardesa sem bil tista leta, študentski poklic pač. Zelo lep: ogromno zaslužiš in si ves čas v dolgovih.

Ja, takrat mi je življenje varoval rešilni jopič iz letala. Strah aviomehanikov se je pokazal za utemeljenega, saj sem nekega zibajočega se dne z vrha kapitanove kabine padel še kar globoko v morje in me je jopič naplavil na skale. Ker je je bilo črne vode pod pečinami preveč strah, barka pa je bila daleč, sem se vrnil po suhem.

Dolga pot. Še zlasti če si bos in z napihnjenim jopičem.

Jap, tako je bilo to, ko sem spomine sparil s starimi posnetki na čudnem glasbenem kanalu.

Gledaš valove, kako premetavajo svinjarijo, ki jo je naneslo morje, in se počutiš kot Darwin, ko je prvič videl Galapaške otoke. Vsi mislimo, da je bilo to nekaj tednov po Kristusovem rojstvu, a ne, pa se je le pisalo leto 1835.

To je bilo leto, ko se je rodil Jožef Stefan, slovenski fizik, matematik in pesnik, in ko je umrl Matija Čop, slovenski jezikoslovec, književni zgodovinar in kritik. Prvi zdaj z imenom sijajno carini slovensko znanost, po drugem, ki je utonil v Savi pri Tomačevem, pa imamo sijajno mestno ulico. To je tista, ki se konča pri kipu njegovega najboljšega prijatelja Franceta Prešerna, pri Tromostovju. A kdo je Prešeren? En model pač, ki ga ne delajo več.

Z nami Slovenci je res nekaj narobe. Tako rad pišem o življenju, pa v tej zgodbi nastopajo z imeni sami mrtvaki. Darwin, Čop, Prešeren, Jožef Stefan, mater, za eno celo seminarsko nalogo ali domače branje jih je. V bistvu sem želel le povedati, da lahko zvečer prižgete škatlo na tistem čudnem glasbenem kanalu in opazujete Jadran, ki se mu jebe za vse, lahko skupaj ali pa vključno z nami.

En val gor in en val dol.

Ne vem sicer, koliko bo še Slovencev konec maja, ko bom stal v slanici, saj se nam nevarno približuje čas, ko se bo tudi naš Kapitol napolnil z nepovabljenimi gosti, in pri nas bo to šlo bolj zares, namesto bizona bo sredi parlamenta stal kurent, in ne me basat', če to ne bo dobro za promocijo našega turizma.

Aj fil Sluvenia. Kjer so na oblasti norci in so v norišnici zaprti normalni, bi o nas zabeležil George Orwell, ki je napisal Živalsko farmo.

Še en mrtev, jasno, a menda po kar normalni poti.

Strokovnjaki pri Orwellu opozarjajo na »moč jezika«. Živalska farma namreč raziskuje, kako lahko jezik uporabljamo za nadzor drugih. Prašiči, ki so prevzeli oblast, si izmišljajo zgodbe, širijo lažne zgodovinske resnice in popularizirajo propagandne slogane, da bi druge živali ostale pod njihovim nadzorom.

Živalska farma se konča srečno in tako, da so si vse živali enake, vendar nekatere bolj enakopravne.

Prašič je kralj živali, to govorim že od nekdaj. Čeprav je dobro vedeti, da kdor se med otrobe pomeša, ga prašiči požrejo.
Ne me basat': ni ga tiča čez prašiča.

Izbrano za vas

Izbrano za vas